09.07.2025
Utrinki s seminarja projekta INSSPIRE v Keniji: »Moj bančni račun ne more povedati, kdo sem, moj sosed pa lahko.«
Dr. Gregor Cerinšek, vodja Oddelka za aplikativne družboslovne na IRI UL, se je pred kratkim vrnil s seminarja učnih laboratorijev v realnem okolju v izobraževanju, ki je med 22. in 26. junijem 2025 potekal v kenijskem mestu Kisumu na obali Viktorijinega jezera. Dogodek je v okviru projekta INSSPIRE gostila Univerza Maseno, edina univerza na svetu, katere kampus se nahaja neposredno na ekvatorju.
Na seminarju so se partnerji projekta INSSPIRE zbrali, da bi razmislili o izvajanju učnih laboratorijev v realnem okolju, izmenjali izkušnje s procesom obogatitve učnih načrtov ter se vključili v dialog o dolgoročnem vplivu in trajnostnosti projekta.
Dr. Cerinšek je delil nekaj vtisov z dogodka:
“Čeprav je šlo za sodelovanje in prijetno izmenjavo izkušenj, pa je – vsaj zame osebno – dogodek bil grenko-sladek, saj se projekt počasi bliža koncu (do zaključka je še pet mesecev). Za opis seminarja ne bom uporabil ustaljenih besed, kot so „ploden“, „spodbuden“, ali drugih oznak v slogu ChatGPT. Namesto tega bi rad delil nekaj, kar se me je res dotaknilo. Saa Dittoh, cenjeni kolega, profesor z ganske univerze za razvojne študije, je med seminarjem dejal tudi tole: ‘Moj bančni račun ne more povedati, kdo sem, moj sosed pa lahko.’ S tem je skušal zajeti globljo resnico o vlogi lokalnih skupnosti pri oblikovanju identitete in odpornosti, zlasti pri reševanju izzivov prehranskih sistemov in prehranske varnosti. V številnih okoljih podsaharske Afrike gospodarsko bogastvo ni glavno merilo vrednosti. Namesto tega je vrednost zakoreninjena v moči odnosov, duhu medsebojne skrbi in globini skupnostnih vezi, utelešenih v filozofiji ubuntu („Sem, kar sem, zaradi tega, kar smo vsi.“) Vendar, kot je prav tako opozoril Dittoh, skupnosti pogosto posnemajo najslabše zglede, ki jih daje svet – včasih jih nehote prinašamo mi, dobronamerni akademiki, raziskovalci in strokovnjaki za razvoj. To razmišljanje je hkrati opomin in poziv k odgovornemu ravnanju.”
Ključna ugotovitev razprav s seminarja je jasna: če želimo podpirati trajnostne in pravične prehranske sisteme, moramo upoštevati, ceniti in vključiti znanje lokalnih in avtohtonih skupnosti v naše akademske prakse, kar je tudi cilj metodolgije učnih laboratorijev v realnem okolju. To pomeni, da je treba v raziskavah jasno izpostaviti glas skupnosti in njihove življenjske izkušnje vključiti v visokošolske učne načrte. Resnične inovacije in odpornost v prehranskih sistemih ne izhajajo le iz znanstvenih prebojev, temveč tudi iz modrosti, zakoreninjene v kraju – v zgodbah, praksah in odnosih, ki se gojijo skozi generacije.
