10.04.2015
Inovacijska stičišča: drugi del
Metodologija oziroma konceptualni okvir (regionalnih) inovacijskih stičišč temelji na dolgoletnih izkušnjahnačrtovanja in opazovanja inovacijskih sistemov po celem svetu, ki sta jih avtorja knjige Hubconcepts: The Global Best Practice for Managing Innovation Ecosystems and Hubs (Martti Launonen in Jukka Viitanen) preučevala 15 let. Tekom raziskovanja sta namreč ugotovila, da obstajajo določeni elementi, ki so prisotni in odločilnega pomena v vseh vodilnih inovacijskih okoljih. Na podlagi študije primerov globalno najuspešnejših inovacijskih okolij sta prišla do sklepa, da si »primeri dobre prakse« delijo nekatere osnovne značilnosti v jedru delovanja.
V inovacijskem stičišču je najpomembnejše sodelovanje med nosilci javnega in zasebnega sektorja.Inovacijsko stičišče je torej platforma za sodelovanje različnih igralcev in skupin, ki hočejo doseči boljše rezultate inovacij, pri čemer je bistveni poudarek na konkretni vsebini. Akterji se morajo dogovoriti, na katerih vsebinah želijo delati v stičišču. Konceptualni okvir inovacijskih stičišč temelji na oceni sposobnosti regionalnega inovacijskega sistema, ki ni nujno nacionalno zamejen. Vloga nacionalne države, na primer v obliki javnih politik, se pri tem odraža zgolj v ustrezni podpori, ki je namenjena regionalnim akterjem. Razvojno pot regionalnega inovacijskega sistema, ki teži k vzpostavitvi regionalnega inovacijskega stičišča, je priporočljivo zasnovati na oceni regionalnih predpogojev. Bistveno je oceniti potencial morebiti že obstoječega inovacijskega sistema in participacijo akterjev znotraj njega. Brez participacije akterjev se namreč regionalno inovacijsko stičišče ne more razviti. Prav tako je brez nje nemogoče pričakovati konkretne rezultate javnih politik oziroma uresničevanje drugih oblik podpore, na primer razvojnih programov grozdenja. Regionalno zamejeno oceno je kasneje možno nadgraditi z umeščanjem regionalnega inovacijskega sistema v globalno okolje in/ali z iskanjem možnosti vzpostavljanja globalnih povezav.
Ocenjevanje regionalnih sposobnosti vključuje oceno stanja obstoječe infrastrukture, ključnih tehnoloških sposobnosti, sposobnosti prenašanja tveganj in oceno kapacitet vseh regionalnih akterjev, ki lahko pripomorejo k nadaljnjemu razvoju regionalnega inovacijskega sistema. Regionalni inovacijski sistem (RIS) je torej sklop institucij in organizacij v določeni regiji, ki lahko oblikujejo odnose in prispevajo k nastanku, uporabi in širjenju inovacij. Regionalno inovacijsko stičišče pa je na drugi strani močno prepletena mreža akterjev, ki so v neposredni geografski bližini in med seboj tesno sodelujejo. Pri razvoju regionalnega inovacijskega stičišča je zato bistveno, da se akterji redno srečujejo in razpravljajo v okviru ustrezne platforme, saj si na ta način izgradijo skupno predstavo o smeri in vsebini razvoja regionalnega inovacijskega stičišča. Način kreiranja povezav med akterji v okviru regionalnega inovacijskega sistema je možen tudi preko obravnave vprašanja vlog akterjev, ki pa morajo biti ustrezno razmejene, da ne bi prišlo do podvajanja nalog.
Metodologija inovacijskih stičišč
Konceptualni okvir inovacijskih stičišč zajema ključne elemente, ki so pomembni za delovanje uspešnega (regionalnega) inovacijskega stičišča. Vsak posamični element ima svojo razvojno vlogo, toda šele preko ustreznega sodelovanja drug z drugim lahko nastane stičišče, znotraj katerega je možno izpeljati najzahtevnejše razvojne naloge. Konceptualni okvir izhaja iz nacionalne in regionalne inovacijske politike, ki temelji na sodelovanju med aktivnostmi, ki so usklajene v skladu z javnimi politikami in interesi privatnega sektorja. Pri tem je pomembno, da se vsak element osredotoči na izvajanje svoje naloge, pri čemer je za uspešno delovanje (regionalnega) inovacijskega stičišča ključno predvsem to, da se akterji dogovorijo, kaj hočejo doseči in kako se bodo organizirali.
Z organizacijo stičišča se praviloma ukvarja posebna delovna skupina, ki mora že na začetku sestaviti smernice, med katerimi je pomembna predvsem zaveza med akterji, da bodo sodelovali med seboj. Delovna skupina za organizacijo stičišča mora pripraviti nosilni načrt, določiti pravila sodelovanja in način praktične izvedbe načrtovanih programov in projektov, pri čemer je ključno, da so interesi in cilji med akterji usklajeni. Delovna skupina zato prav tako prevzame vodenje komunikacijskega procesa. Organizacija mora biti natančna predvsem zato, da cilji ne bi ostali nerealizirani. Uspešnost regionalnega inovacijskega stičišča je tako odvisna predvsem od sposobnosti sodelovanja med različnimi akterji.