20.01.2021
Prihodnost energetske izkaznice stavb
Ali energetske izkaznice (EI) delujejo? To je izhodiščno vprašanje H2020 projekta U-CERT, z naslovom »Na poti do nove generacije k uporabnikom usmerjenega energetskega ocenjevanja in certificiranja s podporo EPB Centra«. Njegov namen je uvedba nove generacije shem certificiranja energetske učinkovitosti, ki bo stavbe vrednotila na celosten in stroškovno učinkovit način.
Na podlagi obsežne etnografske raziskave v osmih državah članicah EU, v katero smo vključili preko 190 ljudi, ugotavljamo, da EI stavb očitno ne delujejo, kot so bile zamišljene in kot je to predvidevala direktiva o energetski učinkovitosti stavb iz leta 2010, na podlagi katere so članice, tudi Slovenija, vzpostavile neodvisen sistem certificiranja energetske učinkovitosti stavb. Da pa bi namen in cilje energetskega certificiranja stavb bolje realizirali, na podlagi naših raziskav ugotavljamo, da mora certificiranje postati zanesljivo, uporabnikom prijazno, stroškovno učinkovito in primerljivo. V luči hitrega uvajanja (pametnih) tehnologij je vedno bolj očitna tudi potreba po digitalizaciji EI in vključevanju razsežnosti pametnih stavb (npr. Indikator pripravljenosti na pametne sisteme – SRI).
V projektu U-CERT je že od samega začetka veljala hipoteza, da sta razumevanje in sprejemanje EI s strani uporabnikov dve izmed glavnih ovir za uspešnost koncepta, kar se je skozi sistematično raziskavo tudi potrdilo. V tem oziru IRI UL k projektu prispeva predvsem s svojim interdisciplinarnim pristopom, ki kombinira znanja in metode s področja družboslovja, naravoslovja in tehnike. Za potrebe razumevanja ključnih kvalitativnih vidikov te problematike smo pripravili smernice za kvalitativno raziskavo, ki je temeljila na intervjujih in fokusnih skupinah, ter projektne partnerje izšolali za sistematično preučevanje dojemanja EI s strani različnih ljudi v različnih okoljih. Ključna ideja projekta U-CERT je razumeti perspektive različnih uporabnikov in jih vključiti v proces priprave in izboljšave sistema energetskega certificiranja. V ta namen smo v raziskavo vključili tako strokovnjake (82) kot splošne uporabnike, mnoge brez omembe vrednih tehničnih znanj (80). Na podlagi rezultatov smo prišli do sledečih ugotovitev.
Odnos do EI in certificiranja kot storitve je s teoretskega (konceptualnega) zornega kota na splošno pozitiven. Udeleženci raziskave tudi menijo, da ima velik potencial kot orodje za spodbujanje in usmerjanje izboljšav energetske učinkovitosti stavb. Nasprotno pa v praksi ta potencial, po mnenju številnih sogovornikov, ni bil v celoti izkoriščen. Z vidika uporabnika se pridobitev EI pogosto smatra zgolj kot “administrativno nujnost“, kar trdijo tako številni uporabniki kot tudi strokovnjaki.
Oblika in vsebina obstoječih EI sta močno strokovno pristranski (»expert-biased«). Več udeležencev raziskave je izrazilo prepričanje, da so bile EI ustvarjene za strokovnjake, za uporabnike z malo specifičnega znanja iz področja pa imajo nizko vrednost, zaradi česar so pogosto opisane kot težko razumljive ali celo “neuporabne”. Številni sogovorniki so zato kot eno izmed možnih rešitev predlagali predstavitev informacij, ki bi omogočala modularno prilagoditev uporabniške izkušnje glede na npr. stopnjo tehničnega znanja (osnovno, napredno, strokovno) in zanimanja za specifične informacije (npr. najemnik, vzdrževalec, projektant…).
Uravnoteženo razmerje stroškov in koristi energetskega certificiranja ter končnega produkta – torej EI – je kritična točka učinkovitega izvajanja sheme. Po eni strani nizka cena izdelkov in storitev EI podcenjuje delo izdajateljev EI in s tem spodkopava splošno zmožnost sistema za zagotavljanje kakovostnih rezultatov. Po drugi strani pa je uporabnikovo dojemanje vrednosti v veliki meri odvisno od koristi in kakovosti izdelkov in storitev, ki jih dejansko rabi in uporabi. Tako se zdi, da so obstoječi sistemi energetskega certificiranja stavb ujeti v nekakšen “začaran krog”, v katerem so EI podcenjene, kar vpliva na kakovost končnega izdelka (torej EI), in hkrati ponujajo nizko vrednost za uporabnike, zaradi česar so EI sheme v veliki meri nepriljubljene.
Cilj, za katerega si morajo razvijalci in izvajalci sheme energetskega certificiranja v prihodnosti nedvomno prizadevati, je pozitivna javna podoba. Za to bo potrebna namenska strategija in vlaganje v povečanje splošne ozaveščenosti o posebni vlogi EI v kontekstu energetske učinkovitosti stavb. To vključuje vidike prenosa znanja, izobraževalnih vsebin, promocije in trženja, ki vplivajo na stališča in mnenja javnosti glede izdelkov in storitev EI ter politik, ki so podlaga zanje.
Da bi povečali vpliv EI na energetsko učinkovitost stavb, bi se morali certifikacijski sistemi razvijati tako, da bi učinkovito komunicirali ključne vidike interakcije med človekom in stavbo v zvezi z energetsko učinkovitostjo in zagotavljanjem kakovostnega in zdravega notranjega okolja. Uporabnikom morajo zagotoviti koristnejšo vsebino in orodja, vključno s kazalniki kakovosti notranjega okolja (IEQ), smiselnimi finančnimi kazalniki, smiselnimi ukrepi energetske učinkovitosti in smernicami za prenovo, enostavnim dostopom do strokovnjakov; skratka, z zasnovo izdelka (EI) in storitve (postopek certificiranja), ki sta bolj interaktivna, celovitejša in prijaznejša do ljudi.
Obseg razlage namena izdelkov in storitev EI je zelo širok. Z razvojem regulatornega okvirja, tehnologij in znanja na področjih, ki zadevajo stavbe, postaja možnost prilagajanja spremembam vedno bolj pomembna lastnost EI. V luči nenehnih sprememb v strokovnem znanju in na trgu si je treba prizadevati za opredelitev ne le potencialov za razvoj koncepta EI, ampak morda še pomembneje, za opredelitev njegovih meja oz. razlik (robnih pogojev) v odnosu do drugih sorodnih konceptov. To bo omogočilo bolj jedrnato opredelitev vsebine in pripomočkov EI ter jasno opredelilo sposobnost koncepta, da se smiselno poveže s sorodnimi aktivnostmi, kot so modeli BIM, gradbeni potni list, tudi za obnove in v kontekstu kroženja snovi, digitalni dvojček (dnevnik) itd.
Priporočila poskušamo strniti v infografiko spodaj:
