10.04.2020
Vrednost družboslovja in humanistike v času pandemije
dr. Sara Arko, IRI UL
V času, ko so zaradi pandemije COVID-19 zdravstveni sistemi v večini držav preobremenjeni, imamo občutek, da je treba usmeriti največ pozornosti v razvoj cepiv, krepitev zdravstvenih in epidemioloških kapacitet. Predvsem vloga in pomen javnega zdravstvenega sistema sta se izkazala kot bistvena za prihodnost, obenem pa se vse bolj razkriva potencial informacijskih tehnologij za upravljanje in urejanje naših življenj tudi v bodoče.
Na prvi pogled se morda zdi, da so izzivi, s katerimi se soočamo v zadnjih mesecih, predvsem tehnične, medicinske ali pa farmacevtske narave. Kot nam lahko pokažejo raziskave in razprave denimo na področju razvoja umetne inteligence in velikih podatkov (angl. big data), pa bodo ključnega pomena za nadaljnji razvoj tudi vprašanja etike in vpletanja tehnologij v naše vsakdanje prakse in načine življenja. Na enak način imajo tudi na upravljanje pandemije bistven vpliv obstoječe družbene prakse, pri čemer je nujno, da se izognemo poenostavljenim sklepom o »trdovratnih nacionalnih kulturah«, ki naj bi vplivale na dinamiko prenosa virusnih okužb. Družbene prakse moramo razumeti v kontekstu prepleta različnih dejavnikov, ki omejujejo, spodbujajo ali vplivajo na spreminjanje človeškega vedenja in navad: od obstoječih infrastruktur, lokalnega in globalnega gospodarstva, dinamike moči, zmogljivosti institucij ter dostopnosti osnovnih dobrin do bolj navidezno banalnih dejavnikov, kot sta denimo oglaševanje in širjenje informacij po fizičnih in virtualnih omrežjih.
Ukrepi, povezani s pandemijo, so pred raziskovalce postavili povsem nove izzive, tako v načinih raziskovanja in komunikacije kot tudi na vsebinskem področju. Raziskovalcem na področjih družboslovja in humanistike, ki pri svojem raziskovalnem delu uporabljamo terenske raziskovalne metode, pri čemer je bistven osebni stik z udeleženci raziskave, so ukrepi drastično spremenili način dela. Globalna skupnost raziskovalk in raziskovalcev se je hitro odzvala na težave, ki jih je izvajanju kvalitativnih raziskav zadal koronavirus. Na pobudo avstralske sociologinje prof. dr. Deborah Lupton z Univerze v Novem Južnem Walesu so raziskovalci in akademiki prispevali k nastanku dokumenta z naslovom »Terensko delo v času pandemije« (Doing Fieldwork in a Pandemic), ki opiše tiste kvalitativne raziskovalne metode in pristope, ki so posebej uporabni v času pandemije in karantene. Dokument ponuja kratke opise ter ključne vire, ki so v pomoč pri uporabi raziskovalnih metod in tehnik s pomočjo komunikacijskih tehnologij, kot so spletne fokusne skupine in intervjuji, video-posnetki, nosljive tehnologije in podobno. (Te seveda niso nekaj povsem novega v družboslovju in humanistiki.) Vključeni so tudi opisi nekaterih bolj ustvarjalnih pristopov, denimo uporaba prototipov, dnevniških zapisov in pripovedništva. Tudi na IRI UL, kjer so etnografske raziskave postale sestavni del interdisciplinarnih projektov v programu Obzorje 2020, kot so TripleA-reno, U-CERT ter NRG2peers in BUSLeague, ki se začenjata jeseni, smo pripravili protokole za izvedbo kvalitativnih delov raziskav s pomočjo digitalnih tehnologij in kreativnih raziskovalnih tehnik.
Poleg načinov, na katere lahko družboslovci in humanisti še naprej opravljamo kvalitativne raziskave, pa so ključnega pomena tudi teme, ki se jim moramo v prelomnem času nujno posvetiti. Pandemija je skoraj čez noč iztirila naše načine življenja, vloge, ki jih lahko imajo strokovnjaki z družboslovnih in humanističnih področij, pa lahko pomembno prispevajo k razumevanju sprememb, ki jih v teh tednih opazujemo, kot tudi k preoblikovanju načinov življenja za naše (so)bivanje v prihodnosti. V prispevku, objavljenem na portalu Medium, dr. Deborah Lupton naniza nekaj pomembnih vprašanj, ki bi se jim družboslovci in humanisti morali posvetiti. Sprašuje se, na kakšen način so se vlade in javne ustanove odzvale na krizo in kako so ukrepi vplivali na zajezitev epidemije, kakšne so izkušnje vsakodnevnega življenja v pandemiji, kako se razlikujejo med posameznimi družbenimi skupinami ter kako na dobrobit posameznikov in na njihovo doživljanje omejitev vplivajo dejavniki, kot so spol, starost, izobrazba, zdravstveno stanje ali stanovanjska infrastruktura. Poleg tega je nujno ugotoviti, katere skupine so izključene iz ukrepov ali podvržene stigmatizaciji in na kakšen način se na to odzivajo odgovorne institucije. Pomembno je tudi spremljati, kako so se spremenili odnosi v družinah ter kakšni so pozitivni in negativni učinki krize na dinamiko družinskega življenja.
Poleg takšnih dolgotrajnejših in bolj poglobljenih raziskav, ki nam bodo ponudile celostno sliko o družbi v času med pandemijo in po pandemiji in bodo pomembno vplivale na soočanje s podobnimi situacijami v prihodnje, pa so kvalitativne raziskave lahko tudi neposredno vpete v soočanje s pandemijo in načrtovanje ukrepov. Kljub temu, da je etnografsko raziskovalno delo, denimo, znano po svoji »počasnosti«, so kvalitativne metode vendarle tudi zelo prilagodljive. Antropologi so tako hitro in učinkovito sodelovali z mednarodnimi organizacijami pri zajezitvah epidemijah po vsem svetu. Kvalitativni podatki in družboslovno ter humanistično znanje so namreč nujna sestavina vsakega pametnega načrtovanja in ukrepanja. Že zdaj je jasno, da bodo družbeni vidiki izjemno pomembni, če želimo zgraditi etične, enakopravne in trajnostne načine življenja v prihodnosti in po pandemiji, ki nas je doletela.
Tehnologije in veliki podatki sami po sebi ne bodo dovolj. Pomembno je povezovanje in prepletanje znanja.
Naslovna fotografija: Brian Merrill na Pixabay