08 Sep 2020

Potrditvena napaka

Zapisi iz zaodrja evropskih projektov (4)

Gregor Cerinšek, IRI UL


Opredelitev: Tendenca iskanja, interpretiranja in favoriziranja izbranih informacij na način, ki potrjuje ali okrepi naša predhodna prepričanja ali vrednote. Je tip kognitivne pristranskosti. Ljudje izkazujejo tovrstno pristranskost v primerih, kadar informacije zbirajo, izbirajo ali pomnijo selektivno oz. ko jih interpretirajo na pristranski način. Učinek je močnejši predvsem, kadar želimo potrditi želene cilje in pričakovanja, ko smo čustveno angažirani ali ko gre za globoko ukoreninjena prepričanja in navade.  

V svojem prvem prispevku o projektnih omrežjih sem že izpostavil, da pri evropskih projektih pogrešam pozitivno naravnano okolje, ki bi raziskovalcem in projektnim sodelavcem omogočalo ter jih spodbujalo, da odkrito in brez zadržkov spregovorijo o svojih dejanskih izkušnjah v projektih. To vključuje tako dobre kot tudi – ali pa predvsem – slabe prakse, izzive, težave, napake, prepire, konflikte itd. Na ta način bi lahko razkrili resnično dogajanje, vzroke in aktivnosti, ki so vodili k (ne)uspehu določenega projekta. Skozi projektna poročila in druge projektne reprezentacije želim spoznati tiste realnosti iz zakulisja evropskih projektov, ki bistveno vplivajo na projektne rezultate in učinke – a se o njih zaradi narave poročanja in ocenjevanja ne želi javno razglabljati.

A če dobro premislimo, je ravno takšen pristop ključen za vsako ustvarjalno in inovacijsko dejavnost oz. znanstveno udejstvovanje v celoti. Eksperimentiranje, ki neizogibno vodi do napak in neuspehov. Ali, v bolj znanstvenem smislu, da poskušamo zavrniti naše izhodiščne predpostavke in hipoteze. Na podoben način je Karl Popper opisal odprto družbo kot tisto, ki ima skepticizem za način dela ter odklanja definitivne resnice.

Rezultati moje raziskave kažejo, da evropski projekti tega ne spodbujajo v dovoljšnji meri. Pričevanja odkrivajo, da večkrat poteka mrzlično iskanje raznovrstnih učinkov, ki naj bi jih proizvedle projektne aktivnosti in razvite rešitve. Raziskovalci uporabljajo raznovrstne metodologije, samo da bi lahko svojim ocenjevalcem in širši javnosti potrdili, da je bil projekt uspešen – in takšno potrditev tudi najdejo, če so le dovolj iznajdljivi. Vendar lahko tovrstna potrditev v najboljšem primeru predstavlja ugotovitev brez pomena, v najslabšem pa nevarno zavajajočo napako. Zaznana je tendenca naivnega empirizma; torej iskanja potrditev in pozitivnih primerov, ki se jih nato obravnava kot dokaze. In sicer takšne, ki potrjujejo in podpirajo prvotne predpostavke oz. obljube, podane v projektni prijavi. Projektni sodelavci iščejo in predstavijo pričevanja študentov, ki hvalijo nov učni program, kako je ta pozitivno vplival na razvoj njihovih veščin. Na veliki zvon obešajo pozitivne rezultate iz evalvacijskih vprašalnikov, katerih vprašanja so sami že v naprej oblikovali tako, da vodijo v odgovore, kakršne želijo slišati. Zavedno (ali nezavedno) upoštevajo in poročajo le o tistih primerih, ki dokazujejo, da dosegajo namene in projektne cilje, zapisane v projektni prijavi.

In to je vsekakor potrditvena pristranskost, katere bi se morali zavedati vsi, ki na tovrsten način načrtujejo in razvijajo svoje projekte, vključno z nadzorniki in ocenjevalci. Zavedati bi se morali, da vrsta podpornih dejstev še ni nujno dokaz in da se lahko “resnici” veliko bolj približamo z negativnimi primeri kot pa s potrjevanjem – predvsem to velja za inovacijske projekte. Zavajajoče je, kadar splošno pravilo gradimo zgolj iz opaženih dejstev, ki jih iščemo na podlagi v naprej pripravljene agende.

Raziskava nakazuje, da je obstoječi sistem organiziranja, izvajanja in ocenjevanja evropskih projektov v veliki meri naravnan tako, da ne spodbuja iskrene refleksije, kar hkrati pomeni, da ključne ugotovitve in pridobljene učne izkušnje ostajajo neizrečene oz. niso zaobjete v oddanih poročilih. Včasih je velika količina podatkov, ki jih izvajalci projektov predstavijo v 150 strani dolgih poročilih – ki jih, mimogrede, skoraj nihče ne prebere v celoti – lahko povsem brez pomena. Spet drugič pa je lahko en sam podatek ključen – in ravno takšen »zgoščen« podatek bi bilo potrebno iskati.

Samozavesten, nepristranski in neobremenjen pogled na predmet preučevanja bi moral postati ključna prvina evropskih projektov, katerega bi spodbujali predvsem ocenjevalci, nadzorniki in financerji. Torej sposobnost raziskovati in predstaviti realnost, ne da bi pri tem na vsak način iskali znake in potrditve, ki gladijo prvotne, v prijavnici zastavljene cilje, hipoteze in pričakovanja. Ker ravno to je ključ vsakega odkrivanja; ko pri iskanju nove poti v Indijo odkrijemo nekaj, česar do tedaj nismo poznali. A še pomembneje je, da nam o tem podvigu ni težko odkrito in javno spregovoriti.


Raziskovalec in projektni vodja IRI UL, Gregor Cerinšek, v prispevkih razmišlja o zaodrju evropskih projektov, torej o vseh praksah, dogajanjih in aktivnostih, o katerih javno ne razpredamo, a kljub temu bistveno vplivajo na pridobivanje projektov, njihov potek in dolgoročno (ne)uspešnost. Ugotovitve in priporočila oblikuje na podlagi pogovorov s projektnimi vodji, koordinatorji, raziskovalci, nadzorniki, svetovalci in ocenjevalci, torej z vsemi, ki so na kakršenkoli način vpleteni v fenomen evropskih projektov.