15.10.2026
Na terenu v Celju: kakšno je življenje v mestu?
Kakšen je prijeten dom? Kaj vpliva na to, kako ljudje potujejo v šolo ali službo? Zakaj mladi zapuščajo mesto in pod katerimi pogoji bi se vrnili? V Zavezništvu MAG-NET smo odgovore na ta in sorodna vprašanja iskali skozi pogovore in terensko delo z ljudmi, ki se s temi izzivi v Celju srečujejo vsak dan.
Pet tematskih ekip je raziskovalo dostopnost stanovanj, trajnostno mobilnost, vzdušje v mestu, industrijo 4.0 in energetske skupnosti. Delo je potekalo po metodologiji urbanih učnih laboratorijev v realnem okolju (ang. Urban Real-Life Learning Labs; U-RLLL), ki temelji na vključevanju ljudi v razvoj in preizkušanje rešitev. Metodološki okvir za delo smo razvili na Inovacijsko-razvojnem inštitutu Univerze v Ljubljani (IRI UL), ekipe projektnih partnerjev pa so izvedle terenske raziskave v sodelovanju z lokalnimi sogovorniki.
Razumeti kontekst in okoliščine
Etnografski pristop, ki ga uporabljamo pri delu, izhaja iz zanimanja za to, kako ljudje živijo, kako se odločajo in osmišljajo svet okrog sebe. Posameznikove odločitve in pričakovanja obravnava v tesni povezavi z njegovimi odnosi, navadami, obveznostmi in možnostmi. V aplikativnih projektih (projektih, v katerih raziskovanje podpira razvoj praktičnih rešitev) takšno razumevanje pomaga prepoznati potrebe in ovire, ki ob osredotočenosti zgolj na tehnično izvedbo ostanejo spregledane in mnogokrat pomenijo, da se rešitev v praksi slabše obnese. Raziskovanje lahko zato spremeni tudi samo razumevanje vprašanja, na katerega naj bi rešitev odgovorila.
Pri terenskem delu v projektu MAG-NET se je ta pristop udejanjil s kombinacijo metod, prilagojenih posameznemu izzivu. Ekipe so uporabljale polstrukturirane intervjuje, fokusne skupine, strokovne pogovore, delavnice in obiske na terenu; ponekod so jih dopolnile z anketami, prostorskimi analizami ter pregledom že obstoječih raziskav.
Takšno delo zahteva pripravo. Na februarski delavnici pod vodstvom raziskovalcev IRI UL so ekipe oblikovale raziskovalna vprašanja, določale skupine sogovornikov in izbirale ustrezne metode. Pozornost so namenile tudi obveščenemu soglasju, varovanju podatkov in vključevanju raznolikih skupin.
Raziskovalna vprašanja pa so bila seveda le izhodišče za pogovore, ne pa seznam, ki bi omejeval, kaj se lahko na terenu pokaže. Prav odprtost za nepričakovano je namreč zelo pomembna pri terenskem delu. Končni poročili o stanovanjih in vzdušju v mestu denimo opisujeta, kako so sogovorniki poleg zastavljenih vprašanj odpirali dodatne teme, povezane s svojimi izkušnjami. Tako se raziskovanje ni ustavilo pri preverjanju začetnih predpostavk, temveč odprlo dodatna vprašanja, ki jih ekipe na začetku morda še niso znale zastaviti.
Pogovor razkrije tisto, kar ni razvidno iz ankete
Pomen poglobljenega pogovora dobro ponazarja delo skupine Dostopna stanovanja. V fokusni skupini s starejšimi razprava ni ostala pri vprašanju, ali bi bili pripravljeni živeti v skupnosti. Začela se je z njihovimi bivanjskimi zgodbami in asociacijami na dom, moderatorji pa so z vizualnimi karticami udeležencem in udeleženkam predstavili različne modele skupnostnega bivanja. Takšna zasnova je omogočila pogovor o konkretnih predstavah, pomislekih in pogojih za morebitno spremembo trenutnega načina bivanja.
Začetno zadržanost udeležencev je moderator v poročilu povzel z besedami: »Zdi se nam super, samo jaz pa tega ne bi.« Po predstavitvi konkretnih modelov pa se je pripravljenost nekoliko povečala. Obenem se je pokazalo, da osrednje vprašanje za sodelujoče ni bilo samo, kje in kako bi živeli, temveč predvsem, s kom. Pomembni so bili možnost spoznavanja prihodnjih sostanovalcev, zasebnost, lastna soba in kopalnica ter prostovoljno druženje. Udeleženci so bili naklonjeni tudi postopnemu vključevanju: najprej dnevni skupnosti, šele nato morebitnemu skupnemu bivanju.
Za razvoj rešitve na področju dostopnega bivanja je to zelo pomembno. Namesto zgolj podatka o podpori določeni stanovanjski obliki je ekipa dobila vpogled v pogoje, pod katerimi bi bil tak način bivanja za ljudi sprejemljiv. Ob tem so starejši opozorili, da težava njihovih obstoječih stanovanj ni nujno prevelika površina, ampak stroški in neprilagojenost: stopnice, odsotnost dvigal ali neustrezne kopalnice. Raziskovanje je tako odprlo prostor tako za razmislek o novih oblikah bivanja kot o tehničnih nadgradnjah, ki bi ljudem omogočile ostati doma.
Številke pokažejo trende, izkušnje pomagajo razumeti razloge zanje
Pri Trajnostni mobilnosti je bila posebna pozornost namenjena povezovanjem med različnimi viri podatkov. Ekipa je analizirala 286 odgovorov zaposlenih na osnovnih šolah, uporabila podatke o potovalnih navadah učencev iz programa Aktivno v šolo ter opravila pogovore z vodstvi šol in lokalnima pobudnicama prenove Vodnikove ulice. Zbrane podatke o bivališčih učencev so uporabili tudi za prostorske analize dostopnosti. Vsak vir je osvetlil drug del vprašanja, kako se ljudje vsak dan premikajo in kaj omejuje spremembe njihovih navad.
Ena od učiteljic je svojo izkušnjo opisala takole: »V službo in iz nje potujem s polnimi vrečami materiala, skript in knjig, od službe pa sem oddaljena 25 km.«
Takšna izjava splošnemu podatku o tem, da nekdo za pot na delo uporablja avtomobil, doda okoliščine, ki vplivajo na to izbiro. Hkrati pa je analiza pokazala, da se del zaposlenih vozi tudi na precej krajših razdaljah, pri njihovih odločitvah pa ima pomembno vlogo tudi enostavno in pogosto brezplačno parkiranje. Skupna ugotovitev »prihod z avtomobilom« torej ne pomeni, da imajo vsi enake razloge ali enake možnosti za drugačen način potovanja.
Pri učencih se je pokazal drugačen razkorak: dejanski načini prihodov so se med šolami razlikovali, želje po kolesarjenju, uporabi skiroja ali rolerjev pa so bile podobne. Raziskovanje je pozornost namenilo pogojem, ki uresničevanje teh želja omogočajo ali omejujejo – od infrastrukture do dejanske varnosti poti in tega, kako jo dojemajo starši. Iz ugotovitev zato izhaja potreba po povezovanju infrastrukturnih izboljšav s spremljanjem otrok, delom s starši in podporo šolam, ne po enem samem ukrepu za vse šolske okoliše.
Različne perspektive spreminjajo razumevanje izziva
Pri raziskovanju Vzdušja v mestu so sogovorniki življenje v Celju opisovali skozi bližino storitev, spontane stike in priročnost izvajanja vsakdanjih rutin. Ta kompaktnost jim pomeni možnost samostojnega gibanja, časovne učinkovitosti in spontanih srečanj z znanci in prijatelji. Eden od sogovornikov je to povzel z besedami: »Svoboda je živeti v Celju.«
Pogovori so pomagali vzpostaviti razliko tudi med številom dogodkov in občutkom, da mesto živi. Več sogovornikov je poudarilo pomen rednega, vsakodnevnega dogajanja, ne le posameznih velikih prireditev. Drugi so opozorili na neusklajene termine in razpršeno obveščanje o dogajanju. Ugotovitve so tako vprašanje: »Ali Celje potrebuje več dogodkov?« razširile v razmislek o njihovi razporeditvi, povezovanju organizatorjev in dostopnosti informacij. Mladi so ob tem izpostavili še potrebo po neformalnih prostorih, kjer lahko sami razvijajo pobude in skupnosti, ne le obiskujejo organizirane aktivnosti.
Tudi pri Industriji 4.0 je bilo pomembno povezati poglede skupin, ki o istem vprašanju razmišljajo z različnih izhodišč. Pogovori s predstavniki gospodarstva so izpostavili potrebe po kadrih in kompetencah, pogovori z mladimi pa so pokazali, kakšno prihodnost si želijo. Sodelujoči mladi odhoda na študij oziroma iz Celja niso opisovali kot zavračanje Celja. Njihova morebitna vrnitev je bila povezana s kakovostjo zaposlitvenih priložnosti, ki pa so jih v lokalnem okolju slabo poznali. Pri dobri zaposlitvi so poleg plačila poudarjali odnose, mentorstvo, razvoj in delo, ki jim daje smisel.
S primerjavo teh perspektiv je vprašanje pridobivanja kadrov dobilo širšo vsebino: kako mladim dovolj zgodaj približati lokalna podjetja, jim omogočiti praktične izkušnje in jih vključiti kot soustvarjalce razvoja? Poročilo ob tem povezuje gospodarsko konkurenčnost tudi z dostopnimi stanovanji, mobilnostjo in kakovostjo življenja. Pet projektnih izzivov se v vsakdanjem življenju ne pojavlja ločeno.
Terensko delo lahko pomeni nova sodelovanja
Pri Energetskih skupnostih so imeli pomembno vlogo obiski podjetij, predstavitve dobrih praks in strokovne razprave. Ti niso osvetlili le tehničnih možnosti, kot so izraba odpadne toplote, obnovljivi viri energije in povezovanje energetskih potreb. Pomagali so prepoznati tudi organizacijska vprašanja: kdo bi skupne aktivnosti povezoval, kako bi se sprejemale odločitve in kako bi se razdelile odgovornosti ter koristi.
Poročilo o terenskem delu opisuje premik od začetnih pogovorov in terenskih obiskov k delovnim srečanjem o Energetskem zavezništvu Celja, strokovni delovni skupini in projektnih predlogih. Raziskovalne aktivnosti so tako odprle prostor za povezovanje institucij z različnimi interesi in pristojnostmi. Kot pogoji za nadaljnje sodelovanje so se pokazali zaupanje, preglednost, jasne skupne koristi in kontinuiteta srečanj. Ob tem poročilo razlikuje med potencialom in izvedljivostjo: za konkretne investicije bodo potrebne dodatne tehnične, pravne in finančne presoje.
Od posameznih spoznanj do skupnih vpogledov
Terensko delo se ne konča z zadnjim pogovorom. Zapiske, povzetke, odgovore in opažanja je treba primerjati, urediti in interpretirati. Pri tem mora raziskovalka ali raziskovalec ločiti med tem, kar je nekdo povedal, interpretacijo pomena njegove izjave in priporočilom, ki ga na tej podlagi oblikuje ekipa. Šele ta korak spremeni zbrano gradivo v uporabna izhodišča za razvoj rešitev.
Pri analizi so ekipe primerjale ugotovitve različnih skupin sogovornikov ter prepoznavale ponavljajoče se teme, dopolnjujoče se poglede in razhajanja. Tudi slednja so pomembna, saj pomagajo razumeti, zakaj ljudje iste izzive doživljajo različno.
Ob branju vseh petih poročil se je izrisalo tudi skupno sporočilo: med obstojem neke možnosti in njeno uporabo je pogosto precejšen razkorak. Podporni program še ni nujno prepoznana karierna priložnost; tehnični potencial še ni skupen energetski projekt; nek prostor pa še ne pomeni skupnosti, v kateri bi si ljudje želeli sodelovati. To razdaljo pomagajo razumeti prav izkušnje sodelujočih, njihovi pomisleki in pogoji.
Temelj za naslednji korak
Pomemben del raziskovalnega procesa je tudi prepoznavanje meja zbranega gradiva. Poročila ne predstavljajo enotne, statistično reprezentativne slike vseh prebivalcev. Pri stanovanjih nekaterih načrtovanih skupin zaradi odziva in časovnih omejitev še ni bilo mogoče vključiti, pri energetskih skupnostih pa so bili dosedanji vpogledi predvsem institucionalni in gospodarski, medtem ko neposredne izkušnje občanov in ranljivih skupin potrebujejo dodatno pozornost. Te omejitve kažejo, katere skupine bo treba v delo na izzivu vključiti v nadaljevanju.
Poročila o izvedenih terenskih raziskavah že ponujajo nekaj konkretnih smeri: prilagajanje mobilnostnih ukrepov različnim šolskim okolišem, jasnejše pogoje za skupnostno bivanje, zgodnejše povezovanje mladih s podjetji, bolj usklajeno mestno dogajanje in nove načine energetskega sodelovanja.
Pomen terenskega dela pa ni le v ugotovitvah, temveč tudi v boljšem razumevanju ljudi, ki so jim rešitve namenjene, in okoliščin, v katerih jih bodo uporabljali. To povečuje možnosti, da bodo predlagane rešitve ustrezale dejanskim potrebam, izvedljive in dobro sprejete. V naslednjem koraku projekta MAG-NET bodo ekipe skupaj z deležniki pridobljene vpoglede uporabile pri oblikovanju in preizkušanju rešitev v lokalnem okolju.