13.02.2020
Mladi o razogljičenju Slovenije
V ponedeljek, 3. februarja 2020, je v Stari mestni elektrarni v Ljubljani potekala okrogla miza o razogljičenju Slovenije. Organiziralo jo je gibanje Mladi za podnebno pravičnost, ki se zavzema za dostojno življenje vseh in za konkretne, ljudem in okolju prijazne ukrepe. Zavzemanje mladih za korenite spremembe je svojevrsten pritisk na odločevalce – članice in člani gibanja so septembra 2019 organizirali doslej najbolj množičen okoljski protest v Sloveniji.
V središču razprave je bil Nacionalni energetski in podnebni načrt (NEPN), dolgoročna nacionalna strategija za razogljičenje družbe in omejitev podnebnih sprememb. V okviru okrogle mize so se posvetili področjem razogljičenja, ki so v Sloveniji najbolj problematična in kjer je glede na osnutek NEPN največ priložnosti za izboljšavo. Na panelu so sodelovali mag. Stane Merše, vodja konzorcija za pripravo NEPN (Center za energetsko učinkovitost, IJS) in neodvisni strokovnjaki, ki so jih k sodelovanju povabili mladi: Marko Peterlin z Inštituta za politike prostora je k razpravi prispeval s poglobljenim razmislekom o prometnih politikah, Andrej Gnezda iz Umanotere o vlogi industrije, dr. Bojana Bajželj z Univerze v Cambridgeu je energetske in podnebne načrte umestila v področje kmetijstva, o sistemskih spremembah pa je na dogodku govoril sodelavec IRI UL, mag. Jure Vetršek.
Okrogla miza: Razogljičenje Slovenije, 3. februar 2020 (Foto: Nejc Trampuž)
Mag. Vetršek je v diskusiji poudaril, da je NEPN na področju snovne in energetske učinkovitosti premalo ambiciozen. Do leta 2050 bi morali izpuste ogljika korenito zmanjšati – preostanek ogljičnega proračuna, s katerim bi globalno segrevanje omejili na 1,5 stopinje Celzija, znaša približno 700 giga ton, pri tem pa vsako sekundo človeštvo v ozračje izpusti približno 1332 ton. Drugače povedano: za vsakega prebivalca držav, kot je Slovenija, je na voljo še pet ton izpustov CO2 letno, trenutna količina pa znaša približno 10 ton. Spremembo lahko dosežemo v veliki meri s spreminjanjem proizvodnih in potrošniških vzorcev: v industrijsko razvitih državah je za približno četrtino izpustov na prebivalca odgovorna prehrana, četrtino transport, petino stavbe, približno desetino oblačila, med ostalimi dejavnostmi pa izstopata še rekreacija in prenova bivalnih prostorov. V dolgoročno vzdržnem smislu bi morale biti spremembe še bolj drastične: izpuste CO2 na posameznika bi morali omejiti na približno eno tono letno, kar pa bo poleg sprememb v vedenju zahtevalo tudi temeljite sistemske spremembe na področju brezogljičnih tehnologij.
Grajeno okolje je v svoji življenjski dobi odgovorno za polovico rabe energije, emisij toplogrednih plinov in rabe snovi, zato je v povezavi z energetsko učinkovitostjo in principi krožnosti eno tistih ključnih področij, na katerih Evropska unija poskuša doseči spremembe. Na IRI UL se izzivom energetske učinkovitosti stavb in energetskih sistemov posvečamo v več projektih v programu Obzorje 2020: DRIVE 0 (snovna učinkovitost stavb in njihovo razogljičenje pri obnovah, ki so usmerjene k ljudem in ki temeljijo na načelu lokalnega kroženja snovi), MOBISTYLE (zdravje, kakovost notranjega okolja in raba energije), TripleA-reno (organizacija obnov večstanovanjskih stavb), U-CERT (nova generacija energetskih izkaznic), X-FLEX (učinkovita integracija razpršenih obnovljivih virov energije), COMPILE (otočno obratovanje z obnovljivimi viri energije), in CROSSBOW (čezmejno upravljanje shranjevanja in razpršene proizvodnje).
Nove tehnologije in energetski sistemi so le del rešitve – k zmanjšanju ogljičnega odtisa bodo pomembno prispevale tudi spremembe naših vsakodnevnih praks. Umestitev razvoja tehnologij v kontekst družbe je zato ena tistih ključnih vsebin, ki jih v evropske projekte uvaja IRI UL. Z uporabo k ljudem usmerjenega razvojnega pristopa je interakcija med ljudmi in tehnologijami v središču, njihove potrebe in navade pa so gonilo raziskovalno-inovacijskega procesa. V odgovoru na vprašanje o možnih takojšnjih ukrepih je zato na okrogli mizi mag. Vetršek predlagal spremembo vsakodnevnih praks v javnem sektorju, ki bi na tak način prevzel vlogo referenčnega primera dobre prakse v povezavi z nacionalno strategijo (prispevek RTV Slovenija).
Med drugim je predlagal uvajanje temperaturnega treninga, ki preizpraša naše razumevanje udobja v povezavi z vplivom notranjega temperaturnega okolja na zdravje. Zgled v organizaciji javnega sektorja že imamo: Ekonomska fakulteta UL je temperaturni trening poskusno uvedla konec prejšnjega leta. Z navadami pri uporabi stavb se na IRI UL sicer ukvarjamo v projektu MOBISTYLE, kjer uspešno izboljšujemo interakcije med uporabniki stavb in stavbami. Stavbe UL so v projekt vključene kot demonstracijski primeri projektnih rešitev, ki so namenjene izboljšanju kakovosti notranjega okolja in nižanju rabe energije ob skrbi za dobro počutje in zdravje uporabnikov.
Med pogovorom o sistemskih spremembah je sodelavec IRI UL na okrogli mizi osvetlil še naše razumevanje vrednosti: edino realno (fizikalno) osnovo za vrednost imata snov in energija, torej bi moral biti monetarni sistem vezan nanju in na kakovost naravnega okolja preko npr. biotske raznovrstnosti. Tudi predstavnik CEU IJS se je strinjal, da bi bilo potrebno davčno razbremeniti delo in obremeniti izkoriščanje naravnih virov. Kot možen način za povezovanje virov in energije s sistemom izmenjave vrednosti je mag. Vetršek predlagal t.i. ogljični »univerzalni temeljni dohodek«, ki bi znašal npr. 1 tono CO2eq letno, vsak pa bi ga porabil po svoje, na primer za transport, hrano, bivališče, ali rekreacijo. V praksi bi tak UTD pomenil bistveno zmanjšanje bivalne in ogrevane površine, vzdrževanje in popravilo vseh predmetov, ki jih uporabljamo, pogostejše kolesarjenje, avto z življenjsko dobo 50 let, vračanje vrednosti fizičnega dela in družbene strukture, ki namesto tekmovanja krepijo sodelovanje.
Avtor vseh fotografij: Nejc Trampuž