08.01.2021
Ali vaša babica razume projekte?
Zapisi iz zaodrja evropskih projektov (7)
Gregor Cerinšek, IRI UL
Kako zagotoviti, da bodo ljudje sprejeli in uporabljali naše projektne rezultate? Gre za ključno vprašanje, ki si ga nenehno zastavljamo vsi raziskovalci in vodje projektov, saj je od odgovorov odvisna trajnost in dolgoročno vzdržnost ustvarjenega.
Najprej je potrebno ugotoviti in jasno opredeliti, kdo so naše ključne ciljne skupine ljudi; torej tisti, ki se jih bomo dotaknili z našimi aktivnostmi in bodo naše rezultate in izdelke tudi uporabljali. Odgovor na izhodiščno vprašanje »za koga rešujemo« ali pa celo »kdo so soustvarjalci naših rezultatov« pa vpliva na vse nadaljnje korake načrtovanja in izvajanja projekta. V mislih nimamo samo najbolj očitnih skupin – to je neposrednih uporabnikov rezultatov, kot so na primer študentje, če razvijamo nov študijski program. Vseskozi razmišljamo tudi o manj očitnih skupinah in njihovih značilnostih ter potrebah; torej tistih, ki jih moramo še odkriti, ki se jih bomo morda dotaknili samo deloma, ki bodo lahko uporabljali samo določene dele rezultatov, ali pa jih bolj kot rezultati zanimajo metodološki koraki in razvojni principi, dobre prakse, mogoče celo težave in neuspehi, ki smo jih doživeli tekom raziskovalno-razvojnega procesa. In v večini primerov ravno tovrstnim skupinam ne posvečamo dovolj pozornosti in lahko hitro zaobidejo našo osredotočenost.
Poleg nenehnega prepoznavanja ciljnih skupin – procesa, ki traja vse od začetka pa do konca projekta – se drugi korak dotika reprezentacij in načinov posredovanja naših rezultatov, ustvarjenega znanja in projekta kot celote. Stalnica večine evropskih projektov so obsežni dokumenti in poročila, ki jih strokovno imenujemo izročki (angl. »deliverables«). Ta poročila so po navadi zelo kompleksna, težko razumljiva, tudi dolgočasna, zlasti za tiste, ki prihajajo iz drugih raziskovalnih področij ali pa sploh niso raziskovalci. Včasih celo naši nadzorniki in zunanji eksperti ter ocenjevalci ne preberejo vsega “špeha” in “litanij”, ki jih sproduciramo. Zato je nadvse priporočljivo oz. se od nas tudi pričakuje, da smo kot raziskovalci sposobni na pravi način zapakirati naše rezultate in dognanja v primerne reprezentacije in sporočila. Preoblikovati oz. prilagoditi jih moramo na način, da bodo razumljivi našim ciljnim skupinam in da bodo nagovarjali njihove interese, potrebe in pričakovanja.
Adam Smith je v Bogastvu narodov zapisal, da svoje večerje ne pričakuje od dobrotljivosti ljudi, temveč prav od skrbi, ki jo ti posvečajo svojim interesom. Zatorej jim nikoli ne govori o svojih potrebah, vedno pa o njihovi koristi. Ljudi samo po sebi torej ne zanima, da smo kot »vrhunski raziskovalci« razvili »prebojne rešitve, ki bodo spremenile svet«. In da je zato precej samoumevno, da jih bodo tudi sprejeli in uporabljali. Če torej želimo rezultate primerno približati ciljnim publikam, predvsem pa širši javnosti, moramo:
- že na samem začetku, še preden sploh pričnemo z razvojnim delom, odkriti, kdo sploh so ti ljudje in katere so njihove potrebe in značilnosti (o čemer smo govorili že zgoraj);
- reprezentacije in sporočila oblikovati na način, da pritegnemo njihovo pozornost in nakažemo ali ponudimo način za zadovoljitev pričakovanj v skladu s skupinsko situacijo, vrednotami in etičnimi principi. Hkrati je pomembno, da upoštevamo različne ravni kompleksnosti in to prilagodimo nivoju razumevanja posamezne ciljne skupine.
V praksi se takšne reprezentacije največkrat oblikujejo kot animacije in video predstavitve, zgoščeni opisi in povzetki z grafičnimi predstavitvami, ilustracije, pripovedovanja (angl. »storytelling«), pričevanja (angl. »testimonials«), manifesti, namizne ali virtualne igre in podobno. Vedno pa se nam postavi dilema: kako daleč še lahko gremo? Kako daleč, da ne ogrozimo znanstvene veljave rezultatov? Kako daleč, da ne bomo deležni očitkov, da gre bolj za šov kot pa za vsebino (»more show than substance«)? Kako – če sploh – pretvoriti 120-stransko raziskovalno poročilo v eno grafično reprezentacijo, ne da bi zbanalizirali svoje večletno delo? Ali res vedno drži, da moramo biti sposobni svoje delo predstaviti na način, da ga bodo razumele tudi naše babice?
Tako se mi zdi pomembno, da že na začetku priprave projekta veliko pozornosti namenimo našim ciljnim skupinam. Ne samo, da o ljudeh razmišljamo iz varnega zavetja svoje pisarne, temveč da se odpravimo na teren in se z njimi pogovarjamo in jih opazujemo v resničnem življenju. Iskreno pokažemo, da nam je mar za njihovo mnenje. In ravno na ta način se lahko premaknemo od ekspertnega pogleda – kjer kot strokovnjaki sami opredelimo potrebe nekih abstraktnih ljudi – k pogledu, ki vseskozi v središče postavlja konkretne ljudi, njihove potrebe in pričakovanja. Kjer torej ljudje postanejo sooblikovalci in soustvarjalci naših rezultatov.
Raziskovalec in projektni vodja IRI UL, Gregor Cerinšek, v prispevkih razmišlja o zaodrju evropskih projektov, torej o vseh praksah, dogajanjih in aktivnostih, o katerih javno ne razpredamo, a kljub temu bistveno vplivajo na pridobivanje projektov, njihov potek in dolgoročno (ne)uspešnost. Ugotovitve in priporočila oblikuje na podlagi pogovorov s projektnimi vodji, koordinatorji, raziskovalci, nadzorniki, svetovalci in ocenjevalci, torej z vsemi, ki so na kakršenkoli način vpleteni v fenomen evropskih projektov.
- 1. prispevek: Projektna omrežja – ključ do razumevanja
- 2. prispevek: Ritualnost projektnih sestankov
- 3. prispevek: “Briga me za vaš projekt, jaz odhajam!”
- 4. prispevek: Potrditvena napaka
- 5. prispevek: Projekt je mrtev, naj živi projekt!
- 6. prispevek: Zagate interdisciplinarnega sodelovanja (1)