29.04.2021

Covido, ergo Zoom

Zapisi iz zaodrja evropskih projektov (9)

Gregor Cerinšek, IRI UL

»Odkrito vam bom povedal,« mi je rekel izkušeni projektni vodja, ki sem ga bolj kot ne po naključju ogovoril med krajšim odmorom na nekem virtualnem projektnem sestanku, »da sem se vabila v projekt najbolj razveselil zaradi partnerjev, ki so bili iz – recimo temu – zanimivih lokacij. Torej takšnih mest in držav, ki jih verjetno ne bi kar tako obiskal, če ne bi šlo za službeno pot v okviru projekta. Projekt pa je bil nato odobren ravno v času COVID-19 epidemije. Uvodni »kick-off« sestanek, ki bi moral potekati na Madeiri, se je tako odvijal preko spletne platforme. Po zaključku uradnega dela so nam celo organizirali virtualen ogled Madeire, vendar sem se kar izklopil … «

Kot nakazujejo rezultati moje raziskave, so potovanja za raziskovalce in druge projektne sodelavce pomembna in tudi privlačna sestavina dela v evropskih projektih. »Ko je nek projekt odobren, najprej odprem prvo stran in si pogledam, iz katerih držav prihajajo partnerji«. Četudi potovanja niso ravno priložnost za počitek – nekatera so lahko organizacijsko, logistično in miselno tudi precej naporna – ta zaradi svoje edinstvenosti, eksotičnosti in novih dogodivščin sodijo v najprivlačnejše elemente evropskih projektov. Ne gre za možnost brezplačnega turizma; večina tovrstnih »izletov« je namreč omejena na dva do tri dneve, ko razen letališča, podzemne železnice in hotelske sobe komajda opaziš značilnosti mesta, njegove prebivalce in obiskovalce, in druge kulturne posebnosti. Privlačna je predvsem možnost oditi drugam in biti tam; se torej premakniti iz vsakodnevnega službenega konteksta in delo opraviti drugje, hkrati pa to povezati z novimi spoznanji, druženjem in odkrivanjem neznanega.

Epidemija je najgloblje posegla ravno v to izkušnjo. Spletna (ne)potovanja so projektni sestanek zožila na instrumentalno nujo. »Virtualno sem na Madeiri, fizično v domači “pisarni”, metafizično v čakalnici na boljši jutri.« Prelevili smo se v foteljske projektne menedžerje, ki zaprti za štirimi stenami skušamo čim bolj nadomestiti pristno izkušnjo projektnega sestanka, kar pa nam povzroča prenekatere preglavice. Za vodenje delavnic uporabljamo različna spletna orodja, s katerimi naj bi spodbudili sodelovanje med ljudmi, »dokler nam prvi po pomoti ne premakne v naprej pripravljene delovne površine, ki poruši celotni sistem«. Opazimo lahko nov družbeni fenomen, ki se imenuje »Zoom fatigue«, torej utrujenost od vseh virtualnih sestankov, konferenc, seminarjev in predavanj, »ko enostavno ne morem več resno jemati teh kvadratkov, ki buljijo v nas skozi nek TV ekran. Počasi se spreminjamo v ZOOMbije«. Nekateri posamezniki so inovativni, se slikajo in potem prekrijejo kamero, tako da zgleda, kot da so ves čas prisotni, v resnici pa zraven počnejo marsikaj drugega. Spet drugi se ti v zadnji minuti opravičijo, kar se ne bi zgodilo, če bi bili fizično prisotni na samem mestu sestanka. Kot je nedavno opozoril antropolog Dan Podjed (v Dnevniku, 24. aprila 2021), se med pogovarjanjem prek vmesnika pogosto sploh ne gledamo iz oči v oči, ampak gledamo predvsem sebe. Če bi hoteli sogovornika gledati v oči, bi morali gledati v kamero, a tega ne počnemo. Vse več se pogovarjamo na daljavo, a pri tem gledamo in govorimo drug mimo drugega. »Najbolj trapasto pa je, ko na koncu sestanka vsi naenkrat in en čez drugega v en glas začnejo z bye, thank you, see you in podobno. Jaz samo pritisnem na gumb in čao Miki…«.

Epidemija nas je znova in verjetno najbolj doslej opozorila, da v današnjem obdobju ni več mogoče govoriti o človeku kot središču stvarstva, niti o človeku kot idealu. Če si sposodim misel filozofa in etnologa Rajka Muršiča, je danes človek še bolj povezan in odvisen od stroja in tudi sam postaja nekakšen kiborški stroj, predvsem zaradi vseh podaljškov službenega in družbenega življenja v virtualnem svetu (v Metodologiji etnologije in kulturne antropologije, stran 122). Čeprav si želimo, da bi se stanje umirilo in bi se lahko ponovno vrnili v pred-epidemično realnost, se to po vsej verjetnosti ne bo zgodilo, vsaj kar se tiče EU projektov. Vsekakor lahko iz te nove normalnosti iztržimo marsikaj pozitivnega in znižanje pritiskov na okolje, ki jih povzročajo vsa nenujna potovanja, se poraja kot najbolj očiten učinek. Pa vendar je ključno vprašanje, ali ni z novo normalnostjo ogroženo tudi temeljno bistvo evropskih projektov – to je spodbujati sodelovanje in omogočiti nove povezave med organizacijami in ljudmi na evropski ravni? Kar pa poleg opravljanja projektnih nalog – vsaj po mojem mnenju – zahteva očesni stik in čvrst stisk roke onkraj digitalnih posrednikov.

Raziskovalec in projektni vodja IRI UL, Gregor Cerinšek, v prispevkih razmišlja o zaodrju evropskih projektov, torej o vseh praksah, dogajanjih in aktivnostih, o katerih javno ne razpredamo, a kljub temu bistveno vplivajo na pridobivanje projektov, njihov potek in dolgoročno (ne)uspešnost. Ugotovitve in priporočila oblikuje na podlagi pogovorov s projektnimi vodji, koordinatorji, raziskovalci, nadzorniki, svetovalci in ocenjevalci, torej z vsemi, ki so na kakršenkoli način vpleteni v fenomen evropskih projektov.

1. prispevek: Projektna omrežja – ključ do razumevanja
2. prispevek: Ritualnost projektnih sestankov
3. prispevek: “Briga me za vaš projekt, jaz odhajam!”
4. prispevek: Potrditvena napaka
5. prispevek: Projekt je mrtev, naj živi projekt!
6. prispevek: Zagate interdisciplinarnega sodelovanja (1)
7. prispevek: Ali vaša babica razume projekte?
8. prispevek: Kdo mi je pojedel solato??