25.02.2021

Kdo mi je pojedel solato??

Zapisi iz zaodrja evropskih projektov (8)

Gregor Cerinšek, IRI UL

»V različnih državah solato jedo ob različnem času. Nekje se večerja prične s solato, šele potem sledita glavna jed in sladica. V Franciji se mi je zgodilo, da sem dobil solato servirano po glavni jedi. Spet drugje solato postrežejo med glavno jedjo. Tako je bilo tudi v Sloveniji, kjer se mi je dogodil zanimiv pripetljaj. Vsak je dobil svojo solato servirano na levo stran, kar pa je moj levi sosed prezrl, saj je bil ravno takrat zatopljen v pogovor. In tako je nevede pojedel mojo solato! Še bolj smešno pa je bilo, da je njegov levi sosed sledil njegovemu početju in prav tako pojedel solato na njegovi desni strani, ki je izvorno pripadala mojemu sosedu. Ne vem, kje se je ta veriga zaustavila, ampak dejstvo je, da sem sam ostal brez solate. Pa še paradižnikova je bila – moja najljubša.«

V prejšnjih prispevkih sem že pisal o ritualnosti v evropskih projektih, ki spodbuja in krepi integracijo znotraj projektne skupine. Večerje, ki sledijo celodnevnemu sestankovanju, so prav gotovo pomemben, če ne celo ključen del tega procesa. Za razliko od odrskega dogajanja na sestanku, se v neformalnih, zakulisnih situacijah ljudje drugače počutijo in obnašajo. Razumevanje pomena tovrstnih druženj v zaodrju in pripadajoče ritualnosti, ki se ob tem vzpostavi, je zato prav gotovo pomemben element uspešnega vodenja evropskih projektov.

Francoski antropolog in sociolog Pierre Bourdieu je v svojem obsežnem delu »Distinkcije« raziskoval okus in skozi analizo obeda prikazal, kako pri prehranjevanju v Franciji prevladujejo zelo različne navade, ko med sabo primerjamo meščanstvo in delavstvo. Če sledimo njegovi misli, lahko na podoben način ugotavljamo, da večerje v okviru projektnih srečanj sledijo »meščanskemu habitusu« in so organizirane predvsem okrog forme prehranjevanja. Kar pomeni, da v središču večerje ni njena konkretna vsebina, kot je na primer obilna hrana, ampak je večerja predvsem priložnost za druženje, spoznavanje, kultiviran klepet, pa tudi bolj poglobljene debate, ki od prisotnih zahtevajo določeno mero uglajenega vedenja in diskretnega uživanja ob hrani.

»Moraš se znati primerno vključiti v pogovore, da narediš pozitiven vtis na ostale in da ne izpadeš čudak. Ne pravim, da se je treba neprestano siliti v ospredje, se važiti, hvalisati in podobno. Potreben je nek občutek, kdaj prevzeti pobudo, kdaj kaj pokomentirati, pohvaliti, tudi ustrezno in taktno pokritizirati, če je potrebno in kdaj dopustiti, da to naredijo ostali in to tudi sprejeti na pravilen način. Potrebno je tudi osnovno poznavanje različnih tematik, neka splošna razgledanost, ki jo pridobiš tekom izobraževanja ter raznovrstnega udejstvovanja, kot je branje knjig in strokovnih revij, obiskovanje muzejev, prireditev, športnih dogodkov itd.«

»Pogovori ob večerjah so vključevali zelo raznolike tematike, od umetnosti, športa, znanosti, zgodovine in podobno. Zato se sam vedno vnaprej pripravim. Pogledam si bistvene značilnosti mesta in države, njuno zgodovino, arhitekturo, pomembne literate (včasih sem celo prebral kakšno njihovo delo), malo prebrskam in se pozanimam o trenutnem političnem stanju, ugotovim, kateri nogometni klubi igrajo v mestu, kako se reče »hvala«, »dober dan« in »na zdravje« v lokalnem jeziku in podobno. To moje osnovno poznavanje je vedno naletelo na zelo pozitiven odziv pri gostitelju!«

Oba primera nakazujeta, da za uspešno delovanje v evropskih projektih ni potrebno samo vsebinsko specifično znanje, ki je vezano na tematiko projekta. Ravno tako je pomembna določena raven kulturnega kapitala v obliki splošne razgledanosti, jezikovnih spretnosti in medkulturne komunikacije. Še več, določena vrsta utelešenega znanja se izraža skozi telesne prakse, geste, sporočilne drže telesa, ki so vtisnjene v pravila lepega vedenja in se pogosto prenašajo brez uporabe jezika. In tovrstne veščine je možno razložiti le skozi konkretne situacije in prakso.

»Pri večerji sem natančno opazoval projektnega vodjo ter njegove aristokratske manire – kako natančno je prepognil prtiček in si ga pred pričetkom jedi namestil; njegovo vzravnano držo med jedjo in kako je obe roki držal striktno ob telesu, da se ne bi s komolci dotikal svojih sosedov; kako je iskreno zaželel dober tek celotnemu omizju in še prej izrekel nekaj stavkov, pri čemer je citiral Voltaira; in kako je po končanem obedu svoje vilice in nož na krožniku položil, kot da bi kazalca na uri kazala pol šestih.«

Formo prehranjevanja lahko razumemo kot estetsko kategorijo. Za razliko od projektnih kosil, ki so v primerjavi z večerjami bolj v funkciji prehranjevanja, saj v ospredje pride praktičnost obeda (ljudi je treba namreč čim prej nahraniti, da bodo lahko nadaljevali s sestankovanjem), je pri projektnih večerjah zaznati estetizacijo obeda, saj se skuša goli materialistični vidik prehranjevanja čim bolj zakriti. Čeravno lahko tudi na projektnih večerjah opazimo ljudi, ki dobesedno hlastajo za hrano… Nekaterim pa lahko pozne večerje in hrana na prazen želodec po celodnevnem sestanku povzročijo nevšečnosti in poznejšo nespečnost, tudi jutranjo utrujenost. Frazi »večerja je bila odlična, a zame je to preveč hrane« in »nisem vajen jesti pozno v noč, zato nisem dobro spal« tako pogosto slišimo ob jutranji kavi, pred začetkom naslednjega dneva projektnega sestanka. Kljub temu, da nekateri naslednji dan trpimo, ker se preveč »bašemo ali nalivamo«, je večerja vseeno pomemben del projekta kot celote, ki se ji v resnici ne moremo in niti ne želimo izogniti.

Raziskovalec in projektni vodja IRI UL, Gregor Cerinšek, v prispevkih razmišlja o zaodrju evropskih projektov, torej o vseh praksah, dogajanjih in aktivnostih, o katerih javno ne razpredamo, a kljub temu bistveno vplivajo na pridobivanje projektov, njihov potek in dolgoročno (ne)uspešnost. Ugotovitve in priporočila oblikuje na podlagi pogovorov s projektnimi vodji, koordinatorji, raziskovalci, nadzorniki, svetovalci in ocenjevalci, torej z vsemi, ki so na kakršenkoli način vpleteni v fenomen evropskih projektov.

1. prispevek: Projektna omrežja – ključ do razumevanja
2. prispevek: Ritualnost projektnih sestankov
3. prispevek: “Briga me za vaš projekt, jaz odhajam!”
4. prispevek: Potrditvena napaka
5. prispevek: Projekt je mrtev, naj živi projekt!
6. prispevek: Zagate interdisciplinarnega sodelovanja (1)
7. prispevek: Ali vaša babica razume projekte?