08.10.2020
Projekt je mrtev, naj živi projekt!
Zapisi iz zaodrja evropskih projektov (5)
Gregor Cerinšek, IRI UL
Beseda projekt izvira iz latinske predpone prō (‘pred’) in glagola iacere (‘vreči’). Skupaj tvorita prōiicere (‘vreči naprej oz. predse’) oz. v samostalniški obliki prōiectum (‘nekaj, kar je vrženo naprej (pred koga)’; ‘nekaj pomembnega’).
Glede na opredelitve, ki izvirajo iz strokovne literature s področja projektnega managementa iz sedemdesetih in osemdesetih let preteklega stoletja, projekt razumemo kot načrtovano, zaključeno ter časovno omejeno in zaokroženo celoto z jasnim in vnaprej opredeljenim pričetkom in koncem. Definicije razmejijo projekt v odnosu do drugih aktivnosti oz. dejavnosti in kot ključno značilnost poudarijo njegovo neponovljivost, enkratnost in začasnost (za razliko od na primer proizvodne linije kot kontinuiranega, ponavljajočega se procesa). Zaradi njegove unikatne narave ga v več primerih povezujemo z novostjo, inovativnostjo, tveganjem in negotovostjo – dva projekta namreč po definiciji ne moreta biti povsem identična.
Tako ima v ožjem, pravno-formalnem pomenu vsak projekt svoj uradni začetek in zaključek, kot opredeljeno v pogodbi o (so)financiranju, ki ga podpišeta investitor – Evropska komisija oz. njene agencije; in koordinator projekta v imenu celotnega projektnega konzorcija. V širšem pomenu pa se pred uradnim začetkom in po zaključku projekta zvrsti paleta raznovrstnih aktivnosti. Obdobje pred izvajanjem vključuje oblikovanje razpisa ter vsa lobiranja, ki potekajo, da bi se ta prilagodil ali splošnim razvojnim vizijam in trendom ali posameznim partikularnim interesom (slednje se največkrat odvija v zaodrju). Objavljeni razpis opredeli specifične prioritete, tematski obseg in sredstva, ki so na voljo za izvedbo projektov. Sledijo aktivnosti konceptualizacije in razvoja osrednje zamisli projekta, ki upošteva analizo trenutnega stanja in potreb ciljnih skupin, ki naj bi jih naslovili. Partnerji svoje ideje prenesejo v formalno ogrodje projektne dokumentacije; opredelijo cilje in želene učinke, oblikujejo delovni načrt z delovnimi svežnji, razvijejo metodologijo projekta, pripravijo stroškovni načrt itd. Koordinator odda pripravljeno dokumentacijo v obliki projektne prijave. Sledi ocenjevanje, morebitna pogajanja oz. prilagoditve projekta ter, v idealnem scenariju, njegova odobritev in podpis pogodbe. In nato sledi obdobje projekta v ožjem pomenu besede; torej obdobje formalnega izvajanja, ki ga oblikujejo formalna projektna struktura in pogodbena pravila; po drugi strani pa nanj vpliva neformalna organizacija kot skupek konkretnih dejavnosti posameznikov in projektnih skupin, njihovih medosebnih odnosov in komunikacijskih tokov.
Vsak »uspešen« projekt skozi svoje aktivnosti in rezultate ustvari neko izmerljivo in določljivo spremembo glede na izhodiščno stanje. Kljub temu, da pravno-formalno in glede na izhodiščno definicijo o začasnosti, projekt preneha obstajati po datumu njegovega zaključka, se vseeno pričakuje ali zahteva, da so njegovi rezultati dolgoročno vzdržni in tudi (finančno) vzdrževani. Ključni kriterij trajnosti rezultatov je ocena nadaljnje uporabe rezultatov, s tem pa (merljivih) učinkov, ki jih ta uporaba prinaša. Trajnosti rezultatov torej ne zagotavljajo njihovi avtorji – projektni partnerji, niti financerji – Evropska komisija; oboji jo lahko zgolj omogočijo in spodbujajo. Trajnost zagotavljajo končni uporabniki; to so posamezniki, organizacije, družbe ali države, ki te rezultate sprejmejo, kupijo, uporabljajo, integrirajo v svoje redne dejavnosti, dodatno razvijajo, tudi ovržejo (na primer pri znanstvenoraziskovalnem delu).
Izhodiščna zamisel, projektne aktivnosti ter ustvarjeni rezultati – imenujmo jih projektna substanca – za svoj obstoj in nadaljnji razvoj po preteku projekta torej potrebuje dodatna sredstva. Ta priskrbijo bodisi posamezniki, organizacije in države, ali pa izhajajo iz novih projektov, ki v predrugačeni obliki – na primer s projekti v novi partnerski sestavi; s projekti, odobrenimi v drugem programu financiranja – vzdržujejo ali nadaljujejo aktivnosti ter ohranjajo zamisel in rezultate pri življenju. V tem vmesnem, liminalnem obdobju, projektna substanca ni ne stari niti novi projekt. Je nejasna stopnja v prehodu med dvema stabilnima stanjema. Kot pri drugih družbenih ritualih je ta položaj lahko precej nevaren v eksistencialnem smislu in prava preizkušnja za projektno partnerstvo; tveganost pa se sorazmerno povečuje glede na čas, ki preteče v liminalnem obdobju. Glede na to, da projektna substanca izgubi svoj strukturni okvir, obstaja nevarnost, da se razvodeni, razvrednoti ali bistveno spremeni (ni več v skladu s prvotno projektno zamislijo oz. izgubi svoj prvotni smoter) in se celo razblini. Projektni partnerji se lahko na primer razidejo in izgubijo stike med sabo; se preusmerijo na druga področja; projektna zamisel postane neaktualna oz. zastarela glede na trende v družbi itd.
Victor Turner, ki je preučeval faze in pomene iniciacijskih obredov pri ljudstvu Ndembu (območje današnje Zambije v Afriki), je v svojem delu Proces rituala (1969) podrobno opisal liminalno fazo, v kateri je posameznik izdvojen iz družbe, »ni ne eno ne drugo«. Če sledimo Turnerjevemu razumevanju, bi lahko prav liminalno fazo projekta izpostavili kot odločilno, saj testira pravi potencial, vrednost in vztrajnost projektne substance; prepozna njene prednosti, slabosti in dolgoročne perspektive ter jo pripravi na ponovno rojstvo in reintegracijo v obliki novega projekta. Substanca pri tem tvega, da posamezni partnerji odklonijo reintegracijo ter zavržejo njene vrednote in hierarhije moči; po drugi strani pa vsak tak partner tvega anomalijo in »družbeno brezdomstvo« – torej tvega, da ne dobi priložnosti, da postane del novega projekta. Če projektna substanca uspešno preživi liminalno fazo, je lahko njena nova manifestacija večkrat bolj dodelana, izpopolnjena in na višji zahtevnostni ravni.
V nasprotnem primeru, ko pa se projektna substanca v liminalni fazi razblini in preneha obstajati, pa se projektno partnerstvo znajde v kočljivem odnosu do investitorja – Evropske komisije; saj aktivnosti in rezultati niso tako dolgoročno vzdržni in trajni, kot se je to obljubljalo in predvidevalo v izhodiščni projektni dokumentaciji ali zaključnih poročilih. Takšnega projekta, ki »umre« v liminalni fazi, niti ne moremo »pokopati« na pravi način, saj je po eni strani izgubil svoj formalni strukturni okvir – pravno-formalna razmerja do investitorja nas nič več ne zavezujejo, saj se je projekt uradno že končal – po drugi strani pa nas neformalno zavezujejo dane obljube. Gre za nedoločeno in dvoumno stanje: obstajajo pričakovanja oz. celo zahteve po nadaljnji uporabi rezultatov, njihovega dejanskega uresničevanja pa sistemsko nihče ne preverja ali spodbuja. V praksi največkrat obvelja neke vrste tihi gentlemanski dogovor, pri katerem se vsi akterji obnašajo, kot da stvari uspešno tečejo naprej. Hkrati pa se zavedajo, da so se aktivnosti ustavile, vendar tega nihče od vpletenih ne obeša na veliki zvon.
Turner, Victor Witter (1969). The Ritual Process. Structure and Anti-Structure. New York: Cornell
Raziskovalec in projektni vodja IRI UL, Gregor Cerinšek, v prispevkih razmišlja o zaodrju evropskih projektov, torej o vseh praksah, dogajanjih in aktivnostih, o katerih javno ne razpredamo, a kljub temu bistveno vplivajo na pridobivanje projektov, njihov potek in dolgoročno (ne)uspešnost. Ugotovitve in priporočila oblikuje na podlagi pogovorov s projektnimi vodji, koordinatorji, raziskovalci, nadzorniki, svetovalci in ocenjevalci, torej z vsemi, ki so na kakršenkoli način vpleteni v fenomen evropskih projektov.
- 1. prispevek: Projektna omrežja – ključ do razumevanja
- 2. prispevek: Ritualnost projektnih sestankov
- 3. prispevek: “Briga me za vaš projekt, jaz odhajam!”
- 4. prispevek: Potrditvena napaka