07.11.2020
Zagate interdisciplinarnega sodelovanja (1)
Zapisi iz zaodrja evropskih projektov (6)
Gregor Cerinšek, IRI UL
Izzivi današnje družbe zahtevajo interdisciplinarni pristop in povezovanje med znanstveniki, raziskovalci, podjetniki, aktivisti, umetniki in javnimi uslužbenci, če omenimo samo nekatere. Mantra, ki je na dnevni bazi prisotna v evropskih smernicah, nasvetih svetovalcev, akademskem diskurzu, javnih občilih in sproščenih pogovorih ob kavi, ko družno rešujemo probleme našega sveta. Programi in razpisi za evropske projekte prav tako poudarjajo potrebo po medsektorskem sodelovanju, kjer združenih moči skušamo probleme najprej osvetliti skozi različne zorne kote posameznih strok in disciplin ter se v nadaljevanju z njimi spopasti na interdisciplinarni način, ko različni specialisti enakovredno sodelujejo v smeri doseganja skupnih ciljev. Naslednji korak je transdiciplinarni način, ki skuša prečiti različne discipline in predstavlja t.i. holistični pristop k reševanju kompleksnih družbenih problemov.
Transdisciplinarnost od posameznikov zahteva, da se odrečejo »senčilom« lastnih disciplin in skušajo na problem pogledati iz ptičje perspektive. Kot raziskovalci se ne izzive ne osredotočamo zgolj skozi prizmo lastne discipline, ki jih moramo kot stene v gorovju preplezati po v naprej izbrani in že tlakovani poti, s ciljem priti na vrh gore, kjer nas že čakajo (ali pa se nam bodo postopoma pridružili) še ostali raziskovalci, ki so (ali še bodo, če sploh bodo?) preplezali svoje stene – s perspektive lastne discipline. Transdisciplinarni pristop zahteva skupni vzpon po doslej še neznani poti, kjer nimamo samo enega vodnika; kjer ne obstaja vnaprej določena najboljša tehnika vzpona, ampak so trenutne razmere tiste, ki določijo, kateri pristop je v konkretnem primeru najbolj učinkovit; in pri kateri s skupnimi močmi istočasno dosežemo vrh gore. Resnični transdisciplinarni pristop za reševanje kompleksnih družbenih problemov tako zahteva, da se kot posamezniki:
- zavedamo parcialnosti in omejitev posamezne stroke, ki ji pripadamo in da jih v sodelovanju z drugimi skušamo preseči;
- presežemo egoizem lastne stroke, in logike »vsak zna vse«; in
- presežemo ego lastne institucije/oddelka/laboratorija/skupine in logike »obdelovanja lastnih vrtičkov«.
Zdi se, da lahko nova presečna področja predstavljajo konkurenčno prednost predvsem za »manjše« države, kot je na primer Slovenija, kjer znotraj posameznih znanstvenih disciplin težje konkuriramo elitnim univerzam v svetu (seveda imamo tudi tukaj zavidljive izjeme, ne samo v znanosti, pač pa tudi v športu, kulturi, podjetništvu itd.) – lahko pa s pomočjo interdisciplinarnega in transdiciplinarnega povezovanja razvijamo nove pristope in rešitve, ki so lahko revolucionarna tudi v globalnem merilu.
A vendar realnost izrisuje drugačno sliko. Našteti tirje izzivi so po mojem mnenju precej prisotni predvsem v akademskem okolju, kjer smo lahko priča ozkim specializacijam znotraj specifičnih disciplin (imamo posebno izvolitev za levi, kot tudi za desni šrauf – kot se je slikovito izrazil moj sogovornik) in kjer potekajo bitke med sorodnimi (tudi sosednjimi) laboratoriji iste fakultete s ciljem dokazati, »kdo je za kaj pristojen ali kompetenten, kdo lahko kot specialist za posamezno področje odloča, kaj se sme in kaj ne itd.« Kljub širokoustenju o nujnosti sodelovanja med področji pridemo hitro do zagate, ko je v praksi potrebno povezovati naravoslovne in tehnične discipline na eni ter družboslovje in humanistiko na drugi strani. V svojih vrtičkih se še vedno počutimo najbolj varno, saj lahko s pozicije »eksperta« komentiramo, ocenjujemo in po večini grajamo delo ostalih, ki so si drznili prestopiti mejo in poseči po brokoliju in repi našega področja.
Kako pa je z inter- in transdisciplinarnostjo v evropskih projektih? Glede na razpisne zahteve raziskovalno-razvojnih projektov bi predpostavljali, da je tovrstno povezovanje precej samoumevno in vseprisotno. Pa je temu res tako?
O projektnih omrežjih sem na kratko spregovoril že v enem izmed prejšnjih zapisov. Tovrstna omrežja niso vezana zgolj na en projekt, njihove meje so nejasne, povezovanje med člani omrežja pa je vezano na določene skupne interese in zanimanja za znanstvene, raziskovalne in/ali razvojne teme in z njimi povezane ključne izzive človeške družbe (kot je na primer digitalno izobraževanje, energetsko učinkovita gradnja, krožnost snovi, strukturna brezposelnost, trajnostna mobilnost itd.). Znotraj širšega »tematskega« omrežja pa se oblikujejo posamezne skupine, katerih članice in člani si delijo skupne teoretsko-metodološke podmene v okviru znanstveno-raziskovalne stroke, ki ji pripadajo. Tovrstni skupni pogled na določeno temo lahko razumemo tudi kot konstelacijo skupnih podmen, prepričanj in vrednot, ki združujejo določeno raziskovalno skupnost.
Kljub mantram okrog pomena in nujnosti interdisciplinarnega sodelovanja pa tudi v evropskih projektih do večjih teoretskih ali celo paradigmatskih premikov prihaja precej zapoznelo. Tipični primer je vključevanje ljudi (državljanov, stanovalcev, članov skupnosti, uporabnikov, kupcev itd.) v raziskovalno-razvojne procese, ki zahteva enakovredno sodelovanje med različnimi raziskovalnimi področji in metodološkimi pristopi (preberite več o našem interdisciplinarnem sodelovanju). Kljub načelnemu strinjanju, da ljudje niso zgolj ekonomski akterji, ki bi v razmerja vstopali izključno na podlagi mini-maks predpostavk (to je minimiziranje stroškov, maksimiziranje koristi) in da je zato potrebno razumeti njihove motive, vrednote, nagnjenja, interese itd. ter da posamezne stroke niso vedno najbolj primerne, da bi tovrstne »vplivne parametre« (kot se sami izrazijo) poglobljeno preučevale, pa pri konkretnem načrtovanju in predvsem izvedbi raziskovalno-razvojnega procesa večkrat pride – v najboljšem primeru – do nerazumevanja in zagat, večinoma pa tudi do nesoglasij, sumničenj, podcenjevanja in vehementnega zavračanja vsega, kar ne izhaja iz logično-pozitivistične znanstvene tradicije (zgolj kot primer, lahko je tudi v obrnjeni poziciji).
Več o konkretnih primerih pa v naslednjem prispevku.
Raziskovalec in projektni vodja IRI UL, Gregor Cerinšek, v prispevkih razmišlja o zaodrju evropskih projektov, torej o vseh praksah, dogajanjih in aktivnostih, o katerih javno ne razpredamo, a kljub temu bistveno vplivajo na pridobivanje projektov, njihov potek in dolgoročno (ne)uspešnost. Ugotovitve in priporočila oblikuje na podlagi pogovorov s projektnimi vodji, koordinatorji, raziskovalci, nadzorniki, svetovalci in ocenjevalci, torej z vsemi, ki so na kakršenkoli način vpleteni v fenomen evropskih projektov.
- 1. prispevek: Projektna omrežja – ključ do razumevanja
- 2. prispevek: Ritualnost projektnih sestankov
- 3. prispevek: “Briga me za vaš projekt, jaz odhajam!”
- 4. prispevek: Potrditvena napaka
- 5. prispevek: Projekt je mrtev, naj živi projekt!