30.05.2022
Mit o projektnem Ozirisu
Zapisi iz zaodrja evropskih projektov (13)
Gregor Cerinšek, IRI UL
Vsak projekt ustvari otroke – rezultate, dosežke, izide, učinke – od katerih se pričakuje oz. zahteva, da preživijo svojega »projektnega očeta«. Dosežki so lahko nov ali izboljšan proizvod, storitev, program, proces, tehnološka rešitev, priporočila, reforma itd.; skratka, neka izmerljiva in določljiva sprememba glede na izhodiščno stanje. Predstavnik izvajalske agencije Evropske komisije mi je v pogovoru med kosilom v bruseljskem hotelu, kjer je potekal dogodek za koordinatorje evropskih projektov, pojasnil, da je zanj dober projekt tisti, ki pripelje do pozitivne razlike. Ključna značilnost in merilo uspešnosti projekta so torej (tudi) njegovi učinki (angl. impacts), ki jih ta povzroči in jih merimo s kvantitativnimi ali kvalitativnimi kazalniki (angl. impact indicators). Kljub temu, da je projekt končan, kar pomeni, da formalno preneha obstajati, se morajo njegovi rezultati in učinki ohranjati tudi dolgoročno, po njegovem preteku.
Kakšno je torej življenje evropskega projekta po njegovem formalnem preteku? Težava prenekaterih je, da ustvarijo rezultate, katerih nihče ne uporablja in ostanejo mrtva črka na papirju. Zato projektni partnerji sredstva za ohranjanje rezultatov pri življenju ali za njihov nadaljnji razvoj pogosto skušajo pridobiti s pomočjo novih projektov, ki v predrugačeni obliki – na primer s projekti v novi partnerski sestavi; s projekti, odobrenimi v drugem programu financiranja ipd. – vzdržujejo ali nadaljujejo aktivnosti v skladu z izhodiščno idejo.
Ali gre v takšnem primeru, tako kot pri mitu o Ozirisu, za novo življenje v predrugačeni obliki? Evropska komisija (v vlogi Ozirisovega brata Seta) z odvzemom finančnih sredstev ubije projekt (v vlogi Ozirisa) ter razkosa njegovo projektno partnerstvo, čigar deli se raztreščijo po celi Evropi. Izoblikovano projektno omrežje (v vlogi Ozirisove sestre in žene Izide), ki preživi projekt, skuša ponovno zbrati skupaj posamezne dele projekta; bodisi projektne partnerje, bodisi zamisli, rezultate, ali aktivnosti, ki so bile z odvzemom finančnih sredstev na silo prekinjene ali močno predrugačene. Včasih omrežju uspe zbrati skupaj vse pomembne dele – vedno pa se kakšen izgubi ali pa gre svoja pota (kot Ozirisov penis, ki ga poje riba). S čudežno močjo zdravljenja, ki jo poleg sposobnosti omrežja, da oblikuje novo projektno prijavo, spodbudi tudi konkreten razpis za nove projekte, omrežju uspe, da ponovno oživijo projekt. Če so projektni partnerji pri svojem delu učinkoviti, jim s projektom uspe ustvariti inovacije, ki bodo v uporabi tudi po preteku projekta – tako kot je Izida zanosila z Ozirisom in rodila boga Hora, ki je zavladal živemu Egiptu. V takšnem primeru se projekt uspešno zaključi in se lahko kot Oziris umakne v puščavo in kot primer dobre prakse ostane v večnem spominu.
Pa vendar usoda evropskih projektov pogosto ne sledi tovrstnem scenariju; uničenju, ki bi vodilo v ponovno rojstvo in njihovo nadaljevanje v spremenjeni obliki. »Pogosto se mi dozdeva, da je konec projekta njegova smrt in njegovi po-projektni učinki v resnici posmrtno življenje, če ne celo obstoj v smislu zombijev,« je v povezavi z izzivom, kaj se pogosto zgodi s projektnimi dosežki po preteku projektov, izpostavil sogovornik, univerzitetni profesor. Projektna smrt pa ne kaže nikakršnih znakov življenja, če parafraziramo pesnika Iva Volariča Fea. Ključna je vmesna, t. i. liminalna faza med formalnim koncem projekta in morebitnim rojstvom novega, saj v nasprotju s stabilnostjo projekta predstavlja neko negotovo, brezprojektno stanje, na glavo obrnjen svet (kot že izpostavljeno v enem izmed prejšnjih zapisov).
Antropolog Edmund Leach je analiziral politike pri Kačinih v zgornji Burmi in odkril cikličen sistem, v katerem politična institucija že v svoji strukturi skriva klice lastnega propada (glej Leach 1954:63–100[1] o nestabilni Hplanag gumsa skupnosti). In v tem pogledu ni mogoče reči, da je funkcionalna. V tem kontekstu bi tudi za evropski projekt lahko ugotovili, da v svoji strukturi skriva klice lastnega propada, saj ima omejeno trajanje, česar se projektni sodelavci zavedajo že od samega začetka in se na ta način tudi ravnajo. Že omenjeni profesor, ki je govoril o zombijevskih po-projektnih učinkih, je hkrati izpostavil, da je ravno omejeno trajanje ključna frustracija vsakega, ki v projektu nekaj dejansko naredi. Ker ni financiranja niti minimalnih infrastrukturnih pogojev za vzdrževanje dosežkov, ti pač potonejo, izginejo. To je po njegovem ključni strukturni problem EU projektov, kar vodi do različnih posledic, kot je tudi prekarnost. Kot je zapisal, bi po njegovem mnenju morali po koncu projektov dele sredstev nameniti za vzdrževanje infrastrukture projektnih dosežkov; vzpostaviti nekakšen skupen evropski javni servis – v primeru, ko imajo dosežki kakšno družbeno uporabnost. A na žalost sami rušijo tisto, kar gradijo. »Jaz bi tukaj govoril o gradovih iz mivke, ki jih valovi vedno znova uničijo. Važno je, da se gremo igro in se imamo fajn, dokler traja,« kot je metaforično zaključil svoje razmišljanje.
[1]Leach, Edmund R. (1954). Political Systems of Highland Burma. London: Athlone.
Raziskovalec in projektni vodja IRI UL, Gregor Cerinšek, v prispevkih razmišlja o zaodrju evropskih projektov, torej o vseh praksah, dogajanjih in aktivnostih, o katerih javno ne razpredamo, a kljub temu bistveno vplivajo na pridobivanje projektov, njihov potek in dolgoročno (ne)uspešnost. Ugotovitve in priporočila oblikuje na podlagi pogovorov s projektnimi vodji, koordinatorji, raziskovalci, nadzorniki, svetovalci in ocenjevalci, torej z vsemi, ki so na kakršenkoli način vpleteni v fenomen evropskih projektov.
- 1. prispevek: Projektna omrežja – ključ do razumevanja
- 2. prispevek: Ritualnost projektnih sestankov
- 3. prispevek: “Briga me za vaš projekt, jaz odhajam!”
- 4. prispevek: Potrditvena napaka
- 5. prispevek: Projekt je mrtev, naj živi projekt!
- 6. prispevek: Zagate interdisciplinarnega sodelovanja (1)
- 7. prispevek: Ali vaša babica razume projekte?
- 8. prispevek: Kdo mi je pojedel solato??
- 9. prispevek: Covido, ergo Zoom
- 10. prispevek: Ujeti želvo v evropskih projektih
- 11. prispevek: O srečnih in nesrečnih družinah
- 12. prispevek: Obvladovanje projektne prihodnosti