29.09.2021
O srečnih in nesrečnih družinah
Zapisi iz zaodrja evropskih projektov (11)
Gregor Cerinšek, IRI UL
Vsi srečni projekti so si podobni, vsak nesrečen projekt pa je nesrečen po svoje.[1]
V projektni družini je bilo vse narobe. Vodja je ugotovil, da imajo nekateri posamezniki težavna razmerja, zaradi katerih ne morejo več živeti pod isto streho. Ta položaj je trajal že tretji dan projektnega sestanka in močno so ga čutili tudi vsi ostali projektni partnerji. Vsi so čutili, da je njih skupno življenje nesmiselno in da so ljudje, ki se po naključju snidejo v kateremkoli prenočišču, tesneje povezani med seboj kakor oni, partnerji v projektni družini (prilagojeno po Tolstoj, Ana Karenina: 2015:9).
Kaj storiti v takšni situaciji? S podobnimi zagatami se soočamo tako v organizacijskih sestavih, kot tudi v vsakodnevnem družinskem življenju (kot se je to zgodilo pri Oblonskih).[2] Ljudi lahko posedemo za skupno mizo ter skušamo zgladiti prepire in nestrinjanja v upanju, da se v prihodnje ne bodo več ponovila. Uporabljamo motivacijske prijeme in raznorazne metaforične puhlice ter upamo na najboljše: »V projektu smo kot velika družina, skupaj moramo držati v dobrem in zlu«. Ali pa: »Nahajamo se v istem projektnem čolnu, ki ga ne zapuščamo, preden vsi skupaj ne dosežemo kopnega. Res je, da smo sredi vihre, a to možnost smo predvideli že na začetku, ko smo s skupnimi močmi zgradili projektni čoln in začrtali smer plovbe. Tako kot projekt, je tudi vsak čoln najbolj varen v zavetju pristana, a ni bil zgrajen s tem namenom.« Ne manjka celo prispodob iz literature: »Jadro našega projekta si želi viharja, kot da v viharju bil bi mir« (prilagojeno po pesmi Jadro, Mihail Jurjevič Lermontov).
Spet drugi ocenijo, da lahko tovrstno vztrajanje za vsako ceno dolgoročno privede do katastrofalnih razsežnosti. Če si znova sposodimo poetično primerjavo iz istega literarnega obdobja – ko projektni vodja kot čolnar zaradi zasanjanosti ne ozre pretečih čeri, kar ga nazadnje skupaj s projektnim čolnom potegne na dno (prilagojeno po pesmi Lorelaj, Heinrich Heine). Kot je slikovito opisala ena od mojih sogovornic, je Evropski projekt »kot zakonska zveza, v kateri se nemalokrat znajdeš na kritičnih točkah, a ne moreš preprosto oditi že ob prvem nesoglasju, saj ločitve v projektih niso tako enostavne«. Zato pri oblikovanju uspešnih projektov precej odtehta, da se »sparimo« s tistimi, s katerimi se bomo v prihodnje dobro razumeli (oz. vsaj predvidevamo, da bo tako). To je pogosto bolj pomembno od konkretne vsebine projekta. Pa vendar, kot nadaljuje moja sogovornica, »tako v projektu kot tudi v zakonski zvezi nisi trdno in za vsako ceno zvezan v okove, da se v primeru nerešljivih navzkrižij ne bi mogel ali celo ne bi smel raziti. Če ne gre, pač ne gre – in takrat je potrebno jasno, odločno in transparentno odreagirati«.
Zakaj projekt kot družina? Asociacija ni naključna, saj se je skozi mojo raziskavo večkrat izkazalo, da ljudje delovanje in dinamiko v evropskem projektu radi primerjajo z odnosi v družinskem krogu. »Smo kot družina, katere člani se spoštujejo, se imajo radi, si zaupajo, se zabavajo, delajo napake, a jih priznajo in se za neprijetna dejanja tudi opravičijo«, odgovori projektni vodja na moje vprašanje, kaj pripelje do uspeha. Običajni diskurz pogosto iz družine izpeljuje modele za ostale medčloveške odnose. Je namreč ena izmed najbolj temeljnih, realnih in samoumevnih družbenih kategorij, družinski odnosi in družinska identiteta pa delujejo kot zaznavna načela za konstrukcijo in razumevanje širših družbenih razmerij. Projekt je prav tako kot družina produkt instituiranja, ki je hkrati obredno in tehnično, njegov cilj pa je, da bi v vsakega izmed članov projektne skupine uvedel občutja, s katerimi lahko zagotovi integracijo, to pa je pogoj za to, da lahko projekt sploh obstaja in vztraja naprej. Cilj institucijskih obredov v projektu – kot so na primer projektni in nadzorni sestanki, skupne večerje in druženja – je vzpostaviti projektno družino kot enotno, integrirano in stabilno entiteto, ki se ne meni za nihanja individualnih občutij in lahko navkljub kapricam »neprilagojenih posameznikov« deluje složno in povezano (po Bourdieu 2019:108–115).
Kot že večkrat izpostavljeno v mojih preteklih prispevkih, so evropski projekti mnogo več kot zgolj instrumentalno sredstvo za doseganje eksplicitnih, v projektnih prijavah opredeljenih ciljev ter vsebinsko specifičnih rezultatov. Dinamika, ki se oblikuje v projektih, priča o tem, da ti niso zgolj brezosebna in od zunanjega okolja izolirana struktura, podvržena formaliziranim proceduram projektnega menedžmenta, zagotavljanja kakovosti in ravnanja s »človeškimi viri« (kot se ljudi pogosto obravnava v klasični ekonomski in menedžerski literaturi). Tudi niso zgolj navadni smrtniki, katerih življenje, tako kot v starogrški mitologiji, oblikujejo tri sojenice: Kloto kot organizator, ki mu načrtuje in prede nit življenja; Lahesis kot vodja in izvajalec, ki mu jo navija; ter Atropos, ki pa kot evropski investitor čaka, da mu jo na koncu še prereže. In hkrati niso zgolj državni ali institucionalni mehanizem za »(po)črpanje« evropskih sredstev – če uporabim besedno zvezo, ki, kot je pri besedah v navadi, pove veliko več o tistemu, ki jo uporablja, kot o tem, kar naj bi dejansko pomenila.
Evropski projekti so predvsem življenje. So sodelujoči ljudje, interakcije in zgodbe, ki jih ustvarjajo. So mreže pomenov, ki jih tkejo in v katere se tudi zapletajo. So prigode o srečnih in nesrečnih družinah, o kolegialnosti, sodelovanju, prijateljstvu, priljubljenosti, ljubezni, spoštovanju, razumevanju, občudovanju, vizionarstvu, užitku, razumnosti, prizadetosti, negotovosti, sumničavosti, otopelosti, nenaklonjenosti, prepiru, nasprotovanju, nejevolji, cinizmu, zavajanju, obsojanju, napadalnosti, bahaštvu in nastopaštvu. Vnašajo čustva in strasti v polje, ki naj bi bilo hladno, urejeno in nepristransko. Kot taki naravnost kličejo po antropološkem pogledu in etnografskem vživljanju v dinamiko, razmerja, vzorce in vsakdanje dejavnosti ter zaodrske prakse v tej zgolj na videz urejeni in strukturirani organizaciji.
Bourdieu, Pierre. 2019. Praktični razlogi: o teoriji delovanja. Knjižna zbirka Temeljna dela. Ljubljana: Krtina.
Tolstoj, Lev Nikolaevič. 2015. Ana Karenina. 1. izd. Ljubljana: Mladinska knjiga.
[1] Gre seveda za parafrazo znamenitega Tolstojevega uvodnega stavka v romanu Ana Karenina: »Vse srečne družine so si podobne, vsaka nesrečna družina pa je nesrečna po svoje« (Tolstoj 2015: 9, v prevodu Gitice Jakopin). Skozi raziskavo se je namreč izkazalo, da je razumevanje projekta kot družine zelo značilno med projektnimi člani.
[2] Družina iz istoimenskega romana Leva Tolstoja, o kateri je govora na pričetku.
Raziskovalec in projektni vodja IRI UL, Gregor Cerinšek, v prispevkih razmišlja o zaodrju evropskih projektov, torej o vseh praksah, dogajanjih in aktivnostih, o katerih javno ne razpredamo, a kljub temu bistveno vplivajo na pridobivanje projektov, njihov potek in dolgoročno (ne)uspešnost. Ugotovitve in priporočila oblikuje na podlagi pogovorov s projektnimi vodji, koordinatorji, raziskovalci, nadzorniki, svetovalci in ocenjevalci, torej z vsemi, ki so na kakršenkoli način vpleteni v fenomen evropskih projektov.
- 1. prispevek: Projektna omrežja – ključ do razumevanja
- 2. prispevek: Ritualnost projektnih sestankov
- 3. prispevek: “Briga me za vaš projekt, jaz odhajam!”
- 4. prispevek: Potrditvena napaka
- 5. prispevek: Projekt je mrtev, naj živi projekt!
- 6. prispevek: Zagate interdisciplinarnega sodelovanja (1)
- 7. prispevek: Ali vaša babica razume projekte?
- 8. prispevek: Kdo mi je pojedel solato??
- 9. prispevek: Covido, ergo Zoom
- 10. prispevek: Ujeti želvo v evropskih projektih