14.01.2022

Obvladovanje projektne prihodnosti

Zapisi iz zaodrja evropskih projektov (12)

Gregor Cerinšek, IRI UL

K današnjem zapisu me je spodbudila domiselna shema, ki mi jo je preko družbenih omrežij posredovala sodelavka:

V svojem enajstem prispevku sem se z vidika psihoanalize že razgovoril o nikoli prav zares zadovoljeni želji po novih projektih. Pridobivanje projektov lahko postane nekakšna obsesija ujetnikov projektne igre, ko večino svojega časa in energije vlagamo v pisanje novih in novih prijav, z odobrenimi projekti pa se nato ukvarjamo bolj zaradi nuje, kot pa zaradi dejanskega užitka in zadovoljstva.

Pisatelj George Orwell je v romanu 1984 zapisal parolo Partije, da »kdor obvladuje preteklost, […] obvladuje prihodnost: (in) kdor obvladuje sedanjost, obvladuje preteklost« (2017:41)[1]. Na vprašanje »Kako zmorete, da vam nikoli ne zmanjka projektov?«, je moj sogovornik iz Irske, ki v projektni tovarišiji uživa precejšen ugled zaradi njegove sposobnosti oblikovanja uspešnih projektnih prijav, odgovoril: »V trenutku, ko pridobimo nov projekt, je pravi čas, da začnemo razmišljati o novih prijavah.«

Tovrstno razmišljanje je v svetu evropskih projektov precej tipično posebej za tiste posameznike in organizacije, katerih delo, zaposlitev, delovanje in obstoj so vezani na časovno omejeno trajanje posamičnih projektov. To zahteva predvidevanje in aktiven angažma v smeri pisanja novih prijav in pridobivanja novih projektov. »Iskanje razpisov in nenehno pisanje novih in novih prijav me bolj okupirajo kot pa projekti, ki so v izvajanju, in ki neposredno prispevajo sredstva za mojo zaposlitev«, dodaja ta stari maček evropskih projektov, s katerim sem se pogovarjal pri njemu doma na večerji. Kot mi je kasneje povedal, je ravno to bistvo evropskih projektov, da se po dolgem času srečaš s kolegi in prijatelji, jih povabiš k sebi domov in kasneje še v lokalni irski pub, kjer ob zvokih tradicionalnih jigov in balad, ki jih iz svojih harmonik, pločevinastih flavt, banjev in irskih harf izvabljajo bradati sivolasi možje, kramljaš o najrazličnejših temah: o sebi in svojih tegobah ter radostih, nogometu, politiki in pa mogoče tudi kaj o projektu.

Poglobljenost v projektno igro od posameznikov ne zahteva samo osredotočenosti na trenutno stanje, ampak od njih terja tudi predvidevanja in pričakovanja, kakšno bo nadaljevanje igre, ki pa je v obrisih zarisano že v njenem sedanjem stanju. Kot nadaljuje omenjeni Irec, je pri projektih vedno potrebno razmišljati vsaj tri do štiri leta vnaprej. Tako kot se dober nogometaš ne postavi tja, kjer je žoga, temveč tja, kamor bo priletela.

Pridobivanje novih projektov je nekaj, kar bi filozof in fenomenolog Edmund Husserl imenoval »protenzija«, kar lahko razumemo kot nekakšno predvidevanje. Gre za lastnost evropskih projektov, ko je prihodnost skorajda sedanjost, vpisana v projektno igro in pri tistih, ki so vanjo vpeti, prisotna na enak harmoničen način kakor tisto, kar zaznamo neposredno (v Bourdieu 2019:122)[2]. Z mojim irskim prijateljem že sediva v pubu, kjer ob kozarcu Guinessa nadaljuje svoje razmišljanje: »Gre za nedokončano zgodbo. Če si vpet v evropske projekte, moraš razmišljati dolgoročno. Torej, kaj sledi, ko s projektom zaključimo. Če se za trenutek ustaviš, je nevarnost, da boš tam tudi obstal.«. Če imamo občutek za igro, potem obvladujemo tudi njeno prihodnost, kar pomeni, da ves čas razmišljamo o novih projektih, tvorimo ideje, produciramo nove projektne prijave in, nenazadnje, pridobivamo nove projekte. Projektne sestanke izkoristimo tudi za pogovore o novih projektnih prijavah, da prevetrimo različne ideje. Tudi na projektnih večerjah pogovor velikokrat nanese na nove prijave in pogosto se tudi posedemo skupaj ravno s tem namenom.

Slabi (nogometni) igralci pogosto zgrešijo, so lahko prepozni ali prezgodnji, dočim dober igralec predvideva, igro prehiteva. Irec me je podučil, da je potrebno gledati naprej, torej kaj se bo zgodilo po preteku projekta. Zato se v zaključnih fazah določenega projekta večkrat zgodi, da mu sodelavci ne namenjajo več enake pozornosti, kot prej. Vsi so namreč usmerjeni že v nove projekte. Namesto, da bi učinkovito zaključili obstoječi projekt, so z mislimi že drugje. To je tudi razlog, zakaj se s ključnimi rezultati nikoli ne sme čakati do konca projekta – takrat namreč večino ljudi že izgubimo, saj se porazdelijo po drugih projektih. Tovrstno dilemo prikazuje spodnja shema, ki sem jo zasledil na družbenem omrežju Twitter, in nosi naslov »Akademski krog življenja«:

V projektni igri se tako srečujemo s pogostim paradoksom; in sicer ko sedanjost obstoječega projekta postane manj bistvena glede na protenzijo; ko torej v obstoječi projekt ne vlagamo zahtevane energije, saj prevlada razmišljanje, da je to »zgolj eden izmed mnogih projektov« in »da je potrebno razmišljati na dolgi rok« (kot sem večkrat izkusil na lastni koži).

Ključni izziv vsakega evropskega projekta je zagotavljanje dolgoročne trajnosti rezultatov po njegovem formalnem poteku. Protenzija se v evropskih projektih dotika tovrstnega načrtovanja in predvidevanja, kar pomeni, da so vse projektne aktivnosti že na samem začetku osnovane in v projektni prijavi opredeljene na način, da ultimativno vodijo k dolgoročni vzdržnosti projektnih dosežkov (zaradi prepričljivosti takšnega dolgoročnega načrtovanja smo pravzaprav sploh uspešni v obdobju selekcije). Pa vendar je to v projektni igri prisotno v manjši meri, kot bi na prvi pogled pričakovali. Predvsem tisti igralci, ki ne odigrajo samo ene partije – ki torej niso vključeni v zgolj en projekt –, se bolj kot na obstoječe projekte osredotočajo predvsem na neprekinjeno oblikovanje novih. Ti pa niso nujno vsebinsko povezani z obstoječimi projekti. Paradoksalno torej je, da je v projektni igri pridobivanje novih projektov bolj verjetno, kot pa je verjetna usoda posameznih projektov – in tega se na nobenem nivoju niti ne problematizira oz. se zdi povsem normalno in samoumevno.

[1]Bourdieu, Pierre 2019 Praktični razlogi: o teoriji delovanja. Knjižna zbirka Temeljna dela. Ljubljana: Krtina.

[2]Orwell, George 2017 1984. Zbirka Klasiki Kondorja. Ljubljana: Mladinska knjiga.

Raziskovalec in projektni vodja IRI UL, Gregor Cerinšek, v prispevkih razmišlja o zaodrju evropskih projektov, torej o vseh praksah, dogajanjih in aktivnostih, o katerih javno ne razpredamo, a kljub temu bistveno vplivajo na pridobivanje projektov, njihov potek in dolgoročno (ne)uspešnost. Ugotovitve in priporočila oblikuje na podlagi pogovorov s projektnimi vodji, koordinatorji, raziskovalci, nadzorniki, svetovalci in ocenjevalci, torej z vsemi, ki so na kakršenkoli način vpleteni v fenomen evropskih projektov.

1. prispevek: Projektna omrežja – ključ do razumevanja
2. prispevek: Ritualnost projektnih sestankov
3. prispevek: “Briga me za vaš projekt, jaz odhajam!”
4. prispevek: Potrditvena napaka
5. prispevek: Projekt je mrtev, naj živi projekt!
6. prispevek: Zagate interdisciplinarnega sodelovanja (1)
7. prispevek: Ali vaša babica razume projekte?
8. prispevek: Kdo mi je pojedel solato??
9. prispevek: Covido, ergo Zoom
10. prispevek: Ujeti želvo v evropskih projektih
11. prispevek: O srečnih in nesrečnih družinah