24.06.2021
Ujeti želvo v evropskih projektih
Zapisi iz zaodrja evropskih projektov (10)
Gregor Cerinšek, IRI UL
Ko sva po intenzivnem dvodnevnem sestanku, ki je potekal na eni izmed univerz v Amsterdamu, in na katerem smo pripravljali dve različni projektni prijavi, s kolegom zvečer sedla na pivo v bližnji bar, me je po uvodnem pomenkovanju o vtisih pogledal v oči in dejal: »Gregor, pri evropskih projektih sta najlepša dva trenutka: ko oddaš projektno prijavo in ko dobiš sporočilo, da je projekt odobren. Potem gre vse postopoma v maloro…« (sledila sta smeh in zdravica, posvečena evropskim projektom).
Kljub zaznani hudomušnosti mi je njegova izjava še nekaj časa odzvanjala v glavi in na tem mestu potrebuje nekaj dodatnega premisleka. Na splošno lahko rečemo, da psihoanaliza zadovoljitev razlaga kot nekaj, kar si želimo ponavljati znova in znova. Najhujše, kar se človeku lahko zgodi, je takojšnja izpolnitev njegove želje. Želja v sebi vsebuje idejo odlašanja, hrepenenja. Podobno, kot zaljubljen človek ves čas pri sebi nosi sporočilo ljubljene osebe ter ga ne odpre, tako tudi prispelo elektronsko sporočilo o (ne)odobritvi projekta vnaša določen nemir in večkrat sem se zalotil, da ga ne odprem takoj v tistem trenutku, ko prispe v moj nabiralnik. Kot pri Schrödingerjevi mački je projekt živ ali mrtev šele v trenutku, ko odpreš in prebereš elektronsko sporočilo.
Želja si ne želi zadovoljitve, če to pomeni njen konec. Kot bi dejal Žižek, mora cilj želje ostati nedotaknjen, da omogoči njeno nadaljevanje (glej Žižek 2008:43–44). Oz. v skladu s Kojèvevsko tavtološko samonanašalnost želje je njen cilj še naprej želeti – »želja si želi želeti« (Kojève v Komel 2021: 39). Tukaj se skriva ena od možnih razlag, zakaj nekateri posamezniki, ki jih sam imenujem »ujetniki projektnega polja« kot tisti, ki jih projektna igra tako prevzame, da z njenim igranjem ne morejo prenehati, večino svojega časa in energije vlagajo v pisanje novih in novih prijav, z odobrenimi projekti pa se nato ukvarjajo bolj zaradi nuje, kot pa zaradi dejanskega užitka in zadovoljstva. Obsedenost z novimi projekti je kot heglovska želja, ki ne najde zadovoljitve na nivoju predmetnosti. Poželenje namreč ob vsakem novem projektu izkusi njegovo neustreznost oz., povedano drugače, noben nov projekt ne more ustrezati negativnosti želje po novem projektu. Zato vedno znova izkušamo, kako »ta projekt ni tisto, kar smo pričakovali«. In vsak naš histerični naskok na nov projekt, ko delamo dneve in noči, da bi ulovili rok oddaje – in ki se sicer orgazmično zaključi s hipnim olajšanjem, ko uspešno oddamo prijavo, kot na začetku pripomni moj kolega – se vendarle zaključi s toliko bolj globokim razočaranjem, kolikor bolj je bila pretenciozno visoka ambicija naskoka (po Komel 2021: 39).
Poželenje vsakič znova odkrije, da noben projekt ni dovolj dober in ga kot tak ne zadovolji, zato serijsko odpravlja, karkoli mu pade pod roko, le samega odpravljanja ne zmore odpraviti. Če sledimo Lacanovi teoriji nezavednega se samozavedanje podvoji, želeča želja pa permutira v intersubjektivno željo Drugega – oz., kot bi dejal Jacques Lacan, človekova želja je želja drugega (fr. »Le desir de l’homme, c’est le desir de l’Autre«) (Lacan 1966: 223). V našem primeru je želja po odobritvi projekta želja velikega Drugega (fr. l’Autre/A) – bodisi (namišljenih) kolegov, nadrejenih, organizacije, družbe, predvsem pa Evropske komisije in njenih izvajalskih agencij, ocenjevalcev ter nadzornikov. Problem poželenja pa je njegova zaciklanost, saj potrjevanje ne bo nikoli zadoščalo in se ga vedno znova pričakuje. Že naslednji teden po odobritvi določenega projekta se lahko pojavi novi, še mogočnejši »veliki Drugi« razpis, po čigar priznanju in pripoznavanju znova hrepenimo.
Gre torej za večno čakanje na izpolnitev zadnje nemogoče želje, ki bi tvorila presežek užitka, kot sta v svojih spisih pogosto opozarjala Lacan in Deleuze. Pri alkoholiku, kadilcu ali kleptomanu je to pričakovanje ultimativnega kozarca, cigarete ali kraje, kjer vsak kozarec, cigareta ali kraja med samim pitjem, kajenjem ali aktom kraje postajajo predzadnji. In podobno, kot se med kajenjem cigarete želja začne odmikati in se na koncu vedno spremeni v ogorek in pepel, se tudi pri projektu tisto, kar naj bi bilo z njim doseženo, začne vse bolj odmikati, bolj ko se približujemo njegovemu koncu. Konec se izmika podobno, kot se Ahilu izmika želva – ga nikoli ne dosežemo in zapademo v neskončno regresijo. Če izhajamo iz uvodne izjave mojega kolega iz amsterdamske pivnice bi lahko rekli, da se projekt spremeni v pepel v trenutku, ko je ta odobren.
- Komel, Mirt (2021). Moderna filozofija. Ljubljana: Založba FDV.
- Lacan, Jacques (2001). Autres écrits. Paris: Éditions du seuil.
- Žižek, Slavoj (2008). The plague of fantasies. The essential Žižek. London; New York: Verso.
Raziskovalec in projektni vodja IRI UL, Gregor Cerinšek, v prispevkih razmišlja o zaodrju evropskih projektov, torej o vseh praksah, dogajanjih in aktivnostih, o katerih javno ne razpredamo, a kljub temu bistveno vplivajo na pridobivanje projektov, njihov potek in dolgoročno (ne)uspešnost. Ugotovitve in priporočila oblikuje na podlagi pogovorov s projektnimi vodji, koordinatorji, raziskovalci, nadzorniki, svetovalci in ocenjevalci, torej z vsemi, ki so na kakršenkoli način vpleteni v fenomen evropskih projektov.
- 1. prispevek: Projektna omrežja – ključ do razumevanja
- 2. prispevek: Ritualnost projektnih sestankov
- 3. prispevek: “Briga me za vaš projekt, jaz odhajam!”
- 4. prispevek: Potrditvena napaka
- 5. prispevek: Projekt je mrtev, naj živi projekt!
- 6. prispevek: Zagate interdisciplinarnega sodelovanja (1)
- 7. prispevek: Ali vaša babica razume projekte?
- 8. prispevek: Kdo mi je pojedel solato??
- 9. prispevek: Covido, ergo Zoom